La Corsa della Bora – S1 Ipertrail

“Sentiero 1 Ipertrail” – 167,30 km

Ta tekma izstopa po formatu. Trasa, napovedano, ni označena in tudi klasičnih okrepčevalnic ni. Vsak tekmovalec ima svojo škatlo, za vse kar potrebuje za čas tekme. Napolni jo sam in preda organizatorju, najkasneje 7 h pred startom, ki poskrbi za transfer oskrbovalne škatle na 6 kontrolnih točk. Zunanja pomoč ni dovoljena. Prav tako je tekmovalec na kontrolnih točkah prepuščen sebi, svoji iznajdljivosti in svojim močem, organizator vrši samo kontrolo.

Tokrat, se žal ni izšlo. Vse preveč je šlo narobe. Od malenkosti, kot je to, da sem v oskrbovalno škatlo pozabil dati pršut, tako da sem se mastil le z zaseko, pa do najhujše nerodnosti, ko na KT ni bilo moje oskrbovalne škatle. Še prevzem startnega paketa je bila komedija. Hotel Pesek je bil pomanjkljivo obveščen in nepripravljen za nas. Šele po prigovarjanju so le uspeli od nekje izbrskati mojo oskrbovalno škatlo in jakno.

PROFILO_ALTIMETRICO_2017_ipertrail_s[1] s1trail2017-mappa-164k[1]

Tekma. Na prvem kilometru sem nespretno, v gužvi so-tekačev, zajahal škrapino. Koleno in gleženj sta mi ves čas tekme dala vedeti, da nista najbolj zadovoljna.

Trasa je bila zahtevna, orientacijsko nadvse, saj smo že na prvih kilometrih bluzili po žbunju in izgubljali čas. Brez navigacije, še najbolje dveh, na tej tekmi nisi imel kaj iskati, kajti samo nekaj zastavic je bilo postavljenih in to samo na začetku, pa še na te se nisi mogel zanesti, saj je več njih, nepridiprav premestil na napačno pot. Da ne bo označeno, je organizator opozarjal, zagotavljal pa je, da bodo zastavice na ključnih točkah.

Burja nam ni prizanaša, zato je ime “Tek z burjo”, povsem na mestu. Mraz res hud, tako da je voda v bidonu zmrzovala tudi čez dan. Piti pa je bilo treba.

Grelne blazinice so bile na seznamu obvezne opreme. Koristil sem jih prvič, žal pa se niso izkazale. Ne samo te, ki sem jih nabavil v Decathlon-u, preizkusil sem tudi blazinico druge blagovne znamke, ki mi jo je podaril sotekmovalec, pa ni bilo nič bolje. Na funkcionalnost grelnih blaznic so se pritoževali tudi drugi tekmovalci.

Pravo presenečenje je bilo za, s soncem obsijanim, Slavnikom. Na delu trase, ki se stika s Hrvaško je bil sneg in led, sicer ne veliko, pa vendarle, ko se zgubljaš v vrtačah, moker in premražen, je vsak meter odveč.

Powered by Wikiloc

 

Na pol poti nas je čakala izjemoma, prava okrepčevalnica, kjer sem si kupil toplo hrano in pivo, vse ostale okrepčevalnice so bile res basic. Prepih, mraz, samo streha nad glavo in škatla te je čakala (na to nas je organizator opozarjal) .. no, al’ pa tudi ne. To se je meni zgodilo in to ravno na noč se je moja oskrbovalna škatla izgubila. Brez hrane in premalo oblečen sem se na mrzlem, po uri čakanja na oskrbovalno škatlo, odpravil naprej v noč. Seveda tudi brez novih baterij, ki so čakale v škatli in sem tako sredi noči taktiziral, brez luči ali brez GPS-a. Čista jeba. Nekako sem se prebil čez noč in prišel dopoldne, ilegalno do bureka, hvala Caramella Dežela. Oskrbovalno škatlo pa sem žal dobil šele v cilju.

Okrepčevalnica bila velika 40 x 40 x 40 cm. Personalizirana, saj sem jo bil sam primoran napolniti z vsebino. Se ve, na kaj nisem pozabil. Organizatorjeva briga je bila, da jo vozi pravočasno na kontrolne točke.

Na zadnjem delu trase, ki je orientacijsko izredno zahtevno, mi je padla koncentracija. Gozdni labirint me je izmozgal do kraja. Rabil bi uro do dve, da bi spet prišel k sebi, saj sem rezervo skuril že ponoči. Premražen, ves čas sem se tresel, ni bilo realno da bi tekmo končal v limitu, izven njega, pa tudi razumevanje organizatorja ni bilo.

Seveda, tudi tokrat ni bilo brez meditacije. Le-ta je pravzaprav moj glavni motiv, da sploh grem na tekmo. Druga noč ni bila samo odlična survival izkušnja, ampak tudi polna Déjà vu. Moja “videnja” so me peljala po trasi, kot da bi to pot že res nekoč obredel. Tehnika je bila kar odveč, itak pa s praznimi baterijami, bolj slabo delujoča.

Hvala Klavdija in Renato za gostoljubje, Caramelli za suport, Matjažu, Kristiju, Joli, Mihi, Borutu, Mirsadu … za duhovno podporo.


Priporočam:

  • Predhoden ogled trase po kosih, kar je priporočal že sam organizator.
  • Meh za tekočino s termo izolacijsko torbo, tudi cevka in ustnik naj bo toplotno zaščiten. Obvezno je, kljub izolaciji cevke, po vsakem pitju, potrebno cevko izprazniti. Izkazalo se je, da je termo bidon premalo, kajti voda je zmrzovala v njem.
  • Tri-slojna zaščita rok proti mrazu. Osnova so usnjene kolesarske rokavice, sledijo mehke rokavice za toploto, na vrhu pa, po potrebi, še tanke proti-vetrne.
  • Mali plinski kuhalnik (za enega je organizator poskrbel na postojanki) in posoda, v kateri si pogreješ vodo za čaj, juho …  Elegantna alternativa je BaroCook, dobavljiv tudi pri nas. Bidon 25 €, posoda za hrano pa 35 €. Zelo priročno za pripravo toplega obroka in toplega napitka na S1 postojankah.
  • Dvojna navigacija. Se zgodi, da ena odpove, pa imaš takoj drugo. Navigacija na uri je primerna za usmerjanje, saj je ves čas prisotna, ročno navigacijo pa zna biti med potjo v napoto in jo je potrebno spravljati v žep. Navigacija na telefonu ni najbolj primerna, ker jo je težko upravljati z rokavicami, pa še problem avtonomije je.

Trail Beer Runner

Leave a Reply