Ožbalt – Otok
251.28 km, 9.322 m gor in 9.477 m dol
Drejka team:
5 dni, 273,51 km, 9.824 m gor in 10.042 m dol
Ideja o »pobegu« po poti Vranovega leta v svobodo ima svojo zgodovino, naj jo tu na kratko povzamem.
Konec avgusta 1944. Več kot 100 angleških in francoskih ujetnikov je v bližini sedanje HE Ožbalt ob pomoči domačinov in 3. bataljona Šercerjeve brigade izvedlo enega največjih pobegov ujetnikov v 2. svetovni vojni. 14 dni se prebijajo mimo zased, preko vseh ovir do osvobojenega ozemlja in letališča blizu vasi Otok v Beli Krajini, od koder jih z avioni odpeljejo v Italijo (Bari).
Leto 2000. V slovenskem prevodu izide knjiga Vranov let v svobodo, ki jo je napisal eden idejnih vodij pobega avstralski vojak Ralpf Churches. Po ne vem kakšnem naključju mi takrat ta knjiga prišla pod roke in prebrala jo na mah. Že takrat sem vedela, da bom enkrat vsaj približno prehodila pot, ki so jo prehodili pobegli ujetniki.
Leto 2011. Inot je na TF-ju objavil, da se odpravlja po poti Vranovega leta v svobodo. Žal se je njegov pohod zaključil prvi dan po prehojenih 60 km v hribih nekje nad Zavodnjami blizu Šoštanja. Že takrat mi je obljubil, da mi bo posredoval GPS zapis poti, če ga bom potrebovala.
April 2017. Tako je minilo nekaj let, Vranov let pa je vabil… In ko sva z Andrejo delali plane za spomladanski del letošnjega leta, sem najprej razmišljala o udeležbi na stotki v Vipavi. Ko pa sem nekega aprilskega jutra meditirala na vrhu »moje« Planine, se je kar naenkrat vrinila misel na Vranov let. Od takrat mi ni dala miru. Odločitev je padla – Vipava bo počakala na drugo leto, pobeg Vranov let pa bo izveden letos. Potem je bilo treba rešiti dilemo, ali naj grem na pot sama ali pa naj koga povabim zraven. Po nekaj dnevnem premisleku se odločiva – »pobeg« bo izveden po partizansko – po tihem, samo s podporo moje Andreje. Le Inota sem povabila zraven kot idejnega očeta tekaškega pobega. Žal mu službene obveznosti niso omogočale, da bi šel zraven. Sva pa bila dnevno na liniji, njegovih motivacijskih SMS-ov ne bom nikoli pozabila!
Pri prijateljih Leonu in Ernestu si izposodiva GPS-naprave in uporabo preizkusiva na bližnjih hribčkih. Strašansko smešno sva morali izgledati, ko sva na testu buljili vsaka v svojo napravo. Tako naju je domačin v Kresnicah zaskrbljeno spraševal, če sva se morda izgubili. Res sva morali izgledati izgubljeno. Navigacijske naprave in aplikacije na pametnih telefonih so nama bile do sedaj španska vas, zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za pravo pustolovščino! Pot Vranovega leta v svobodo ni v celoti označena, nekaj časa poteka po SPP, dva kratka odseka po E6, na nekaterih delih pa so zagnani simpatizerji označili s simboli poti – črn ptič na rumeni podlagi. Tako sem se prvič v življenju odpravila na pot, kjer se bom morala zanašati predvsem na svoj ne najboljši smisel za orientacijo in na GPS napravo.
Napoved vremena v začetku prvomajskih praznikih ni bila najboljša, zato odhod odloživa za dva dni in se na pot odpraviva 29. aprila.
1. dan: HE Ožbalt – Sp. Razbor
59,05 km, 2828 m gor, 2525 m dol
29. april zjutraj. Ob petih se odpeljeva proti začetni točki poti – HE Ožbalt na Dravi. Malo čez sedmo je prišel trenutek, ko se z Andrejo slikava pri tabli, ki opisuje zgodbo Vranovega leta, se objameva in kot bi rekel prijatelj Vasja, pustolovščina se lahko začne….
Prijazni varnostnik me spusti preko HE. Že čez nekaj metrov markacije kažejo v breg, navigacija pa kaže naravnost po ravnini. Skoraj brez premisleka se zaženem v strmino, čez kolena zagazim v mokro travo in ko ugotovim, da to ni bila najboljša izbira, se vsa premočena vrnem na izhodišče. Iz nahrbtnika vzamem še pametni telefon, na katerem imam naloženo pot. Tako sem že praktično na začetku poti zmedena in razdvojena. Kaj vse me čaka na poti do Bele krajine, če se izgubljam že na začetku?! Kar nekaj časa potrebujem, da umirim begajoči um. Po premisleku se odločim, da ne glede na markacije, sledim poti, ki jo kaže GPS. In res, čez nekaj sto metrov me pot usmeri najprej na stezo in kasneje na kolovoz, ki vodi proti Rdečemu bregu. Lepo je, a je še preveč nemira v meni, da bi lahko zares uživala. Strmina ni prehuda in kar hitro dosežem sedlo, iz katerega že zagledam Lovrenc na Pohorju, kjer sva z Andrejo dogovorjeni za prvo zasedo. Ker se mi zdi, da navigacije do Lovrenca ne potrebujem več, jo pospravim in se v dobrem tekaškem tempu odpravim po cesti navzdol. Po nekaj sto metrih teka ugotovim, da me bo asfaltna cesta peljala precej naokoli in ne sledi navigaciji, zato skušam čim prej najti bližnjico, ki me bo pripeljala v vas. Ker sva se z Andrejo dogovorili, da mi bo prišla naproti, se bojim, da se bova že prvič zgrešili, ker sem šla malo po svoje. In res sem že na daleč zagledala Andrejo, kako me pričakuje, da bom prišla po drugi poti. Še malo pa bi se zares zgrešili. To bi bil res uspešen start pustolovščine! Pri avtu sledi partizanska malica – odličen sendvič in ker si želim prvi dan priti čim dlje, se na hitro posloviva, saj me čaka najdaljši in najstrmejši vzpon – na Pohorje. Na poti do Klopnega vrha in najprej do Peska ne srečam nikogar. Kot kaže bo ta pot res precej samotna.
Na Rogli je pihal hladen veter in rahlo naletaval sneg, zato mi Andreja drugo zasedo pripravi v koči. Topel čaj in še en odličen sendvič sta odlična popotnica za pot proti Lovrenškim jezerom in Ribniški koči. Do tu je bilo kar nekaj rumenih markacij s črnim ptičem, ki so me na trenutke spomnile, da sem na spominski poti Vranovega leta v svobodo. Pot do Ribniške koče je odsek poti, ki ga poznam od prej, saj poteka po Slovenski planinski poti, ki sva jo z Andrejo prehodili pred leti. Tudi na tem odseku, razen na Lovrenških jezerih, ne srečam nikogar. Ko pa se pri Ribniški koči usmerim proti Mislinjski dolini, sem spet čisto sama. Na trenutke se zdi, da po tej poti že dolgo ni hodil nihče, saj je pot zaraščena, pa še v neskončno število pajčevin se zapletam. Ko pridem do križišča poti, sem v dilemi, katera pot je prava. Malo gledam naokoli in po zelo dolgem času kot po čudežu spet zagledam markacijo poti, ki mi prihrani iskanje.
No, to je bil za nekaj časa tudi edini znak poti. Andreja se je z Rogle odpravila v naslednjo zasedo v vas Dovže v Mislinjski dolini. Po skoraj celodnevnem potepanju po divjini, sem spet nazaj v civilizaciji. V Dovžah mi Andreja pripravi naslednjo zasedo. Ker je bilo še kar nekaj časa do noči, se dogovoriva, da skušam priti čim višje proti Zgornjemu Razborju, kjer sem že doma vizualizirala odličen kraj za spanje. Pri vzponu proti Spodnjem Razborju se mi je prvič zgodilo, da je bilo nadaljevanje poti precej nejasno. Po kolovozu se povzpnem do samotne kmetije, kjer me pričakata zelo neprijazen pes in malo bolj prijazen gospodar. Navigacija kaže pot v desno, a poti ni videti niti z največjo domišljijo. Gospod mi zatrdi, da je pot tu nekoč bila, a je že dolgo ni več. Zatrdi mi, da bom čez nekaj časa pot tudi našla, zato z zaupanjem v navigacijo, najprej splezam čez električnega pastirja in se odpravim iskat pot. To disciplino (plezanje čez električnega pastirja) sem potem dobro izpopolnila. Ko me je čez nekaj kilometrov navigacija spet pripeljala direktno na dvorišče hiše, ki ga je čuvala kar zajetna mrcina, začutim, da bo takih srečanj na poti veliko. Ostri zobje mrcine mi sporočijo, naj se takoj ustavim in počakam, da ga lastniki umirijo in mi dovolijo prehod. Malo naprej me preseneti sveže preorana njiva in ne preostane mi drugega, da jo prečkam kar po sredini. Po skoraj 60 km se z Andrejo odločiva, da je pustolovščine za prvi dan dovolj.
Odlična partizanska večerja – juha z govejimi cmočki in testeninami ter hladno pivo so pika na i prvega dne. Odpeljeva se nekaj kilometrov naprej in na čudoviti razgledni točki v Zg. Razborju najdeva prostor, kjer bova v avtu prespali prvo noč. Izjemno naju presenetita in razveselita prijateljici Tanja in Janja, ki sta se pozno zvečer pripeljali v zasedo v Zg. Razbor. Neizmerno se zabavamo nad tem, da naju najdeta s kar nekaj iskanja, čeprav sta praktično domačinki. Analiza ob Laškem piru v bližnji gostilni je bila naravnost odlična in samo dejstvo, da bo treba jutri zjutraj zgodaj na dolgo pot, nas prisili, da se nekaj po enajsti uri poslovimo.
2. dan: Spodnji Razbor – Tirosek
56,31 km, 2376 m gor, 2458 m dol
Prebudiva se v jasno, a hladno jutro. Tako mrzlo je bilo, da je zamrznilo sprednje vetrobransko steklo. Pripomočke za odstranjevanje ledu sem že zdavnaj pospravila, zato pihava v roke ter z njimi topiva zaledenelo steklo. Tudi zajeten partizanski zajtrk, tokrat kruh, maslo, domača marmelada, zaradi mraza pospraviva na hitro. Andreja me odpelje nazaj do Spodnjega Razborja, kjer sem včeraj zaključila. Ponovno me pričaka čez nekaj kilometrov v Zgornjem Razborju. Začetni odsek današnje poti je bil eden lepših na celotni poti. Čeprav poteka po asfaltu, se ves čas počasi vzpenja in nudi čudovite razglede. Kako relativne so razdalje, se prepričam, ko se z Andrejo v Zg. Razborju posloviva in se dogovoriva za zasedo na cesti Zavodnje – Sleme. Mene je čakalo samo nekaj km, Andreja je morala precej naokoli preko Slemena. Prepričana sem bila, da bom na mestu srečanja precej pred njo. Kako zelo sem se motila! Pot se je namreč strmo spustila mimo kmetije ter prečkala potok Valunja, nato pa se je takoj strmo povzpela v breg. Tako za pot porabim veliko več časa od predvidenega. Ko me prijatelj Garmin s kolovoza usmeri desno navzgor v »šavje«, kot bi rekla prijateljica Cici, se moram spet ustaviti in se odločiti kam. Ker sem v popolnoma neznanih krajih, se spet odločim slediti navigaciji, pa četudi to pomeni iti skoraj neprehodno hosto. Do glavne ceste ni več daleč, saj že slišim zvok avtomobilov. In res, čez nekaj minut se v novi zasedi pojavi Andreja. Na kratko se okrepčam, dopolnim zaloge hrane in pijače, saj se kar nekaj časa ne bova videli. Del poti skozi Zavodnje in Bele vode si bom zapomnila tudi po tem, da je bila pot kar naenkrat neprehodna zaradi podrtega drevja, zato sem morala s pomočjo mojega prijatelja Garmina iskati obvoze, ki mi vzamejo precej časa in energije. Ko nad Belimi vodami ne najdem nadaljevanja, postane moj um nemiren. Ko upam, da sem na pravi pot, saj je markirana, zagrizem v strmino in za kratek čas v žep pospravim Garmina. Napaka! Vsaj 200 višinskih metrov naredim v napačno smer. Šok za glavo in um! Nič, globoko vdihnem in sestopim po isti poti. Poskusim srečo v drugo in z nekaj plezanja čez podrta drevesa pridem na pot. Kot se izkaže, bi se že prej morala usmeriti na evropsko pešpot E6.
Kar naenkrat se počutim zelo domače, saj mi je ta odsek zelo ostal v spominu iz leta 2008, ko sva z Andrejo prehodili E6. Tudi razpoloženje je takoj boljše. Malo pred Belimi vodami se moram posloviti od E6, saj gre Vranov let strmo desno po poti XIV. divizije. Tako sem zatopljena v svoje misli, da se kar prestrašim, ko nekaj metrov pred seboj zagledam pohodnika. Presenečena sem, saj do sedaj nisem nikogar srečala (če odštejem domačine pred hišami in obiskovalce Rogle). Malo poklepetava in ugotoviva, da je lastnik gostilne (turistične kmetije) nad Mozirjem, ki je nama z Andrejo pred devetimi leti »rešil življenje« z odličnim narezkom, ki ga je postregel, čeprav gostilna še ni bila odprta. Kako je svet res majhen! Nekaj časa še hodiva skupaj in klepetava, potem pa se posloviva, saj je pred mano še dolga pot. Kot se je kasneje izkazalo, je bil ta gospod edini pohodnik oz. sprehajalec, ki sem ga srečala na poti Vranovega leta. Ko se začnem vzpenjati proti Smrekovcu me znani, neprijetni občutek slabosti v želodcu opozori, da sem pozabila na hrano in pijačo. Poiščem najbližji hlod in sendvič kar nekaj časa premetavam po ustih, preden ga uspem spraviti dol. Ravno ko po ustih valjam zadnje ostanke sicer odličnega sendviča, me pokliče Andreja. Zanima jo, kako napredujem. Kar malo razočaranja zaznam v njenem glasu, saj sva računali, da bi v tem času morala biti že blizu Smrekovca. Nočem ji priznati, da mi je iskanje poti in bluzenje nad Zavodnjami pobralo kar precej moči in me je upočasnilo. Optimistično, kolikor se le da, ji sporočim, da se bom okrepčana in s pospešenim tempom odpravila proti Smrekovcu, do koder je po smerokazih dobri dve uri hoje in dobrih šeststo višinskih metrov. Zelo mi ustreza, da lahko sedaj z že dobro naučenim gibom pospravim mojega prijatelja Garmina, saj je pot do Smrekovca v celoti markirana. V začetku vzpona se še kar matram, ko pa ujamem spet svoj ritem, začnem uživati. Kako sem že pogrešala te občutke, ko zmorem videti lepoto poti oz. kot bi rekel prijatelj Leon: »Sreča je pot…«.
Zato pot do Smrekovca hitro mine. S pijačo sem že precej pri koncu, zato si v koči privoščim Radler in Radensko. Ravno, ko naročam, izza sosednje mize slišim: »Oprostite, gospa, a ste na K24?« Presenečeno se ozrem, da vidim od kje prihaja ta prijazni glas. Zakrohotam se ob misli, da me nekdo vso prešvicano in v tekaški odpravi nagovori z »gospa«. Na kratko poklepetam z mladeničem in mladenko, ki odlično poznata pot K24 (cca. 90 km dolgo pot, v en krog poveže Uršljo goro, Raduho, Olševo in Peco), ki gre tu mimo. S fantom ugotoviva, da je K24 najina skupna želja nekoč v prihodnosti. Ko na kratko opišem, na kakšni pustolovščini sem, sta presenečena, saj za Vranov let prvič slišita. Le nekaj redkih posameznikov je poznalo pot pobega iz Štajerske do Bele Krajine, za vse ostale pa je bila popolna neznanka. Takrat sem si tudi obljubila, da bom naredila nekaj reklame za res čudovito pot.
Od doma na Smrekovcu se pot usmeri navzdol proti Ljubnemu. Pot je sicer označena, a po njej že dolgo ni hodil nihče. Temu primerno je zaraščena in težko prehodna. Markacijam ni težko slediti, le kakšen obvoz je treba narediti. Proti koncu sestopa pa postane še bolj zanimiva in adrenalinska, saj je treba nekajkrat prečkati potoke, ki so po nekajdnevnem deževju polni vode. Andreja me pokliče ravno v trenutku, ko se pripravljam na precej zapleteno prečkanje potoka. Sporoča mi, da mi prihaja naproti in se nahaja na točki, kjer bom imela še zadnje nepremostljive težave pri prečkanju potoka. Ko pridem do nje, vidim, da je že vključila kamero in snema moj boj z ravnotežjem. Blamaže si sedaj res ne smem privoščiti in še sebe presenetim, ko uspešno prečkam potok, brez da bi v superge zajela vodo.
Orientacijsko in tehnično zahteven del je za menoj in skupaj se odpraviva proti Ljubnemu. Pri avtu, ki sva ga poimenovali »mobilna partizanska okrepčevalnica« Andreja skuha najboljšo govejo juhico. Ker napredujem po planu, si za okrepčilo vzamem kar nekaj časa. Do Ljubnega pelje pot po asfaltu, zato spet lahko za nekaj časa pospravim Garmina in se posvetim opazovanju čudovite okolice. Malo pred Ljubnim med ob poti preseneti »šotorsko naselje – Herbal Glamping Resort«. Zelo slovensko zveni Kot sem kasneje prebrala, gre za luksuzno nastanitev, ki naj bi vsaj malo simulirala spanje v šotoru. Za nič na svetu ne bi zamenjali spanja v »najini hišici na kolesih«, kot sva po novem poimenovali najinega Megana, v katerem se da res udobno prespati. Ko pridem v Ljubno, je pred menoj še kar nekaj kilometrov, ki sem jih načrtovala opraviti še v tem dnevu, zato se tu z Andrejo samo na kratko pozdraviva in se dogovoriva za zasedo v Gornjem Gradu. Dobrih deset kilometrov je do tja, potrebno se bo najprej povzpeti na greben, ki ločuje dolini in nato spustiti na drugo stran. Slišati je bilo zelo enostavno, a v resnici je bilo čisto drugače. Pot se sprva res povzpne po asfaltni cesti in kasneje preide v kolovoz. Vesela sem, da se mi ob zaključku dneva ni treba ukvarjati z orientacijo. Prehitro sem se veselila! Iz kolovoza Garmin kaže nadaljevanje poti desno navzgor. Steze nikakor ne najdem, zato kar počez prečkam »šavje« in pašnik ter srčno upam, da najdem pot. Sledi že znano plezanje čez električnega pastirja. Razveselim se, ko pridem na lep kolovoz, pa še markacijo Vranovega leta vidim po dolgem času. Kar nekaj časa že tečem po kolovozu, ko ugotovim, da sem že precej nazaj spet pozabila zaviti desno. Za menoj je že dobrih 50 km in temu primerno sem utrujena, zato mi tako vračanje nazaj utrudi še glavo. Vrnem se nazaj do mesta, kjer naj bi se pot spet odcepila desno. Begam levo in desno, buljim v Garmina, na pomoč pokličem še pametni telefon. Bolj ko gledam v moje tehnične sopotnike, manj mi je jasno, kam naj grem. Utrujena sem že in res se mi ne da iskati poti po tej divjini, zato se odločim po kolovozu nadaljevati pot. Čez nekaj časa pritečem do samotne kmetije in se razveselim starejše ženice na dvorišču. Ko jo povprašam, katera je prava pot do Gornjega Gradu, me precej nezaupljivo pogleda in pove, da vse poti vodijo v Gornji Grad. Z njeno informacijo si nisem mogla kaj dosti pomagati. Po moji oceni gre kolovoz v pravi smeri, zato sem mu še nekaj časa sledila, potem pa sem bolj po naključju opazila, da sem v bližini poti Vranovega leta. Odločim se mu slediti, kar pomeni spet precej spektakularen spust po brezpotju. In spet kot po čudežu, pridem na stezico, ki me pripelje do Andreje, ki me že čaka v Gornjem Gradu. Drejka me razvaja čisto nič po partizansko: »coffee to go« s Petrola in legendarni Karat piškoti.
Sledi kratek posvet in slikanje pri spominski tabli Vranovega leta. Tu se spet pojavijo oznake poti. Za cilj današnje etape določiva vas Nova Štifta (Tirosek), do tja je le še nekaj ravninskih kilometrov, ki potekajo po precej prometni cesti. Že po nekaj minutah me hrup avtomobilov začne neznansko motiti in komaj čakam, da pridem do Andreje, ki je med tem časom že našla odlično mesto za današnje prenočevanje – ob robu vasice Tirosek. Sledi umivanje po partizansko (beri: z vodo iz kantice), odlična juhica in pivo. Potem pa naju večerni hlad prisili, da se hitro pospraviva v avto in zaspiva kot ubiti.
3. dan: Tirosek – Sv. Večer
58,36 km, 2625 m gor, 2744 m dol
Po izdatnem partizanskem zajtrku se z Andrejo posloviva in se dogovoriva za zasedo v Tuhinjski dolini. Med tem časom, ko bom opravila s prečenjem Menine planine, se bo Andreja odpravila domov iskat očeta in mamo, ki sta si tudi zaželela priti v zasedo. Prejšnji dan sem imela tiho željo, da bi še v istem dnevu prečila Menino planino in se spustila v Tuhinjsko, a sem danes že po prvih metrih ugotovila, da sva se pravilno odločili, da sva ostali na tej strani Menine planine. Že v prvem vzponu se je steza izgubila v visoki travi, tako moram že takoj poklicati na pomoč mojega prijatelja Garmina. Po kratkem tavanju in mokroti v supergah le najdem nadaljevanje poti. Glasna muzika, ki prihaja iz samotne apartmajske hiše, priča o tem, da najbolj pridni še vedno praznujejo 1. maj, čeprav je zgodnja jutranja ura. Noge se še čisto trde in neogrete, ko moram preplezati nekaj električnih pastirjev. Stil, s katerim to naredim, ni ravno najlepši. Bil bi primeren za kakšno skrito kamero. Ko že dobro ogreta precej visoko na pobočju na Menine planine naletim na križišče poti, se zabava z iskanjem prave poti lahko začne. Ena gre strmo navzdol, druga pa strmo navzgor, Garmin pa kaže nekam vmes. Spet si moram pomagati še s telefonom. Najprej poskusim po zgornji poti, pa se mi zdi, da ne gre v pravo smer, zato se obrnem in poskusim srečo po spodnji, pa se mi tudi pri tej zdi, da me ne bo pripeljala na Planino Ravni. No, v drugem poskusu po strmi poti se izkaže, da bo ta prava. Yes! Na planini Ravni se z desne priključi markirana pot s Črnivca in za nekaj časa vem, da mi bodo markacije v pomoč pri nadaljevanju poti. Tako se lahko spet posvetim opazovanju čudovitega prebujanja jutra, ki ga spremlja ptičje petje. Po markirani poti se povzpnem do za zdaj še samotne planine Travnik, od koder se javim Andreji.
Prvi današnji vzpon je za mano, noge so še sveže, zato se s tekaškim korakom odpravim proti Tuhinjski dolini, kjer v zasedi pričakujem Andrejo in njena starša. Na približno polovici spusta, ki poteka po široki gozdni cesti, me Garmin usmeri na stezo, ki jo spet lahko samo slutim. Steza je najbrž tu nekoč bila, a po njej že dolgo ni nihče hodil. Fajn mi je, ker me »šavje« ne straši več, morda mi vzame le malo več časa za prebijanje preko podrtih dreves. Ko telefon zapiska za SMS, vem, da je zaseda zelo blizu. In res, na začetku vasi Zgornji Tuhinj zagledam Andrejo in njena starša. Iskreno sem jih vesela!
Pri avtu se okrepčam in kar klepetala bi z njimi, a žal moram naprej. Poslovimo se z obljubo, da se danes še enkrat srečamo v bližini Blagovice. V Tuhinjski dolini so markacije Vranovega let spet bolj pogoste, zato mi je fajn, da mi ni treba stalno gledati na Garmina. V takih trenutkih zares uživam, saj se mi ni treba ukvarjati z orientacijo, ampak enostavno srkam vase lepote narave in neizmerno uživam v gibanju. Hitrost hoje oz. teka je v stilu »čist na izi«. Pa tudi pot je čudovito speljana skozi vas Golice do prelaza Kozjak. Nekateri odseki poti so res lepi, eden takih je od Tuhinjske doline do Blagovice, ki ga praktično v celoti pretečem. Z Andrejo sva časovnico dobro naštudirali, zato me ne čakajo dolgo, ko pritečem do njih v vasi Prelesje. Pričakajo me s pravo partizansko malico, ki je tokrat v obliki svežega trojanskega krofa in kozarca laškega pira.
Pri sestopu v Blagovico prvič začutim, da mi začenja čudno zategovati sprednjo stran desne goleni. V začetku temu ne posvečam posebne pozornosti, saj je možno, da sem se v nogo udarila med bluzenjem po brezpotju. Poskušam teči s spremenjenim postavljanjem noge na tla, a ni nič bolje.
Med vzponom na Golčaj bolečina popusti, ko pa tečem navzdol skozi vas Hrastnik se spet pojavi. Malo se tolažim z mislijo, da bo morda nočni počitek prinesel izboljšanje. Pred vasjo Zg. Koseze moram spet pokazati vse znanje plezanja čez pastirja. Sedaj sem že prava mojstrica, saj naredim vse za to, da ne bi preizkusila njegove jakosti. Od vasi Peče gre pot kar nekaj časa po asfaltu. Hitro se ga naveličam in si zaželim gozda, kolovoza, samote… Želja se mi kmalu uresniči, saj malo pred vasjo Spodnja Slivna spet odcepim na gozdno stezico. Presenetljivo hitro sem na Geosu. Tako hitro, da presenetim še Andrejo, ki mi peš prihaja naproti iz litijske strani. Ker ocenim, da imam časa dovolj, jo počakam na Geometričnem središču Slovenije in v miru pomalicam. Privoščim si še sezuvanje superg, noge so mi neizmerno hvaležne! Ko prisopiha Drejka, na kratko poklepetava in se skupaj spustiva v naslednjo dolino proti Kresnicam. Pri avtu se posloviva, Drejka gre pripravit partizansko okrepčevalnico, sama pa se moram odločiti, ali naj grem po asfaltni cesti ali pa po markirani poti. Ko za nasvet povprašava domačine, svetujejo sestop po markirani poti. Čeprav v isti sapi razlagajo, da prav veliko ljudi ne hodi po tej stezi. No, v to sem se prepričala že prvo minuto, saj me pričakajo robidovje in zaraščena pot. V nekem trenutku tudi markacij ne vidim več, zato spet vskoči moj prijatelj Garmin. Spet ne gre brez bluzenja gor in dol, preden najdem nadaljevanje poti. Kresnice niso več daleč, saj že slišim zvok avtomobilov. Tretji dan sem že na poti, zato se že kažejo prvi pravi znaki utrujenosti. Tako npr. v Kresnicah razmišljam, da bi namesto po poti, šla kar po bližnjici direktno čez železniške tire. Prihranila bi vsaj 500 m. Ker je tako početje nevarno, naredim ovinek in na dogovorjenem mestu me pričaka Andreja z sedaj že legendarnim partizanskim kosilom: juha z govejimi cmočki in testeninami. Andreja se nekam čudno nasmiha in že naslednji trenutek iz zasede skočijo Irena, Nika, Živa in Metka.
Kako so me presenetile! Zelo, zelo sem jih vesela! Res so mi pripravile noro dobro presenečenje! Če so se partizani in pobegli angleški in francoski vojaki zased bali in izogibali, sem jih jaz neizmerno vesela, polepšajo in popestrijo mi pot. Ob krepčanju z juhico in klepetanju čas hitro mineva. Kar sedela bi, tako luštno je, a ker imam danes še kar nekaj km pred seboj, se po skoraj enournem postanku odpravim na pot. S težkim srcem poslovim od njih. Andreja me bo pričakala v naslednji zasedi v Štangarskih Poljanah, jaz pa moram najprej navzgor čez Kresniški vrh, se spustiti še enkrat v dolino in nato navzgor. Dan se bliža proti koncu, zato sem neizmerno vesela, ko jo zagledam v vasi z zanimivim imenom Volčja jama. Pa še eno željo imava: da prespiva na kakšni razgledni točki, zato sledi še kratek vzpon do vasice Sv. Večer. Andreja, kot vedno, najde luštno mesto na robu vasi. Ob koncu tretjega dne sem vesela, da »pobeg« poteka vsaj približno po planu. Zadnji vzpon mi popestrijo domačini, ki praznujejo 1. maj in mi prijazno ponudijo sok. Presenetijo me, saj so eni redkih, ki vedo kaj pomeni oznake – črn ptič na rumeni podlagi. V čudoviti vasici Sv. Večer me čaka Andreja, zato se ne zadržim dolgo. Dan že počasi ugaša, ko pridem do Andreje, ki me spet postreže z juhico in z umivanjem po partizansko.
4. dan: Sv. Večer – Dvor pri Žužemberku
57,23 km, 1284 m gor, 1572 m dol
Prebudiva se v res čudovito pomladansko jutro, ki ga tokrat začneva s trojanskim krofom in Ensurom. Pot gre najprej navzdol do vasi Vintarjevec, nato pa spet v samoto gozdov nad gradom Bogenšperk.
Malo me zmedejo markacije Vranovega leta, ki kažejo v drugo smer kot Garmin. Ker bolj zaupam Garminu, me pot spet pripelje v praktično neprehodno brezpotje. Moram se vrniti nazaj in malo nižje poskusiti srečo. Tudi drugi poskus se konča v šavju. Ker se mi ne da več nazaj, trmasto vztrajam, saj asfaltna cesta ne more biti daleč. Na koncu kar po vseh štirih lezem v breg in na cesto pridem tik ob samotni kmetiji. Kot balzam je potem kratek sestop do prečkanja ceste Šmartno – Radohova vas. Poskušam s tekom, a mi kljuvajoča bolečina v goleni onemogoča tek. Če hodim, bolečina ni tako huda, med tekom pa grozno boli. Zato so odseki teka čedalje krajši in odsek hoje čedalje daljši. Na področju Moravške gore je spet treba na gozdno stezo. Malo padem v svoj pustolovski trans in na križišču zavijem po napačni poti. Precej energije in časa izgubim, preden najdem nadaljevanje poti. Tudi Andreja oceni, da bi glede na razdaljo že morala biti blizu nje. Želela mi je priti naproti, a jo je v vasi ustavil, po njenih besedah, hud pes. Ko pridem sama do njega, grem brez težav mimo, celo pobožati se pusti. V bližini Gabrovke me Andreja pričaka v zasedi z odličnimi sendviči.
Tu na Dolenjskem ni več strmih vzponov in spustov, pot gre v glavnem po manj prometnih cestah. Bolečina v desni nogi je čedalje hujša, malo jo poskušam odmisliti, na trenutke mi celo uspe, potem pa mi bolečina ohromi um in ne morem razmišljati o ničemer drugem. Za piko na i na poti do vasi Mirna zaidem, no pot me zapelje v močvirje. No, to pa je nekaj novega na tej poti! Prebijala sem se že skozi trnje, robidovje, čez podrto drevje, ampak po močvirju pa še nisem tacala. Steza se je že zdavnaj izgubila, zato sledim navigaciji, predvsem pa skušam najti čim bolj trdno podlago. Itak, da mi ne uspe in z desno nogo zagazim in komaj rešim superg iz blata. Enkrat za spremembo se malo pred Mirno razveselim asfalta. Adrenalina imam za danes zadosti. V Mirni sva z Andrejo dogovorjeni za zasedo. A Andreja v zasedi ni sama, skupaj z njo me s slovensko zastavo, transparentom »DEJMO, DEJMO URŠKA« in partizansko pesmijo pričakata sestra Barbara (za prjatle Babo) in njen Franci. V hipu mi solze stečejo po licu in v duši mi je lepo…
Kozarec piva, sendvič in že se moram odpraviti naprej. Res mi je žal, da se ne moremo dlje časa družiti. Zaradi presenečenja sem raztresena in v avtu pozabim mojega nepogrešljivega prijatelja Garmina. To opazim šele po nekaj minutah. Brez njega sem izgubljena, zato se moram vrniti nazaj. Na tem odseku do Trebnjega sonce pokaže svojo moč, kar me še dodatno upočasni. Drejka točno ve, kaj potrebujem v takih trenutkih, zato me počaka v senci malo pred Trebnjim. Njenih spodbud ne bom nikoli pozabila! Sprašuje, kje naj pripravi partizansko kosilo. Najde odlično senčno mesto nad vasjo Dolnje Ponikve.
Pričaka me z juhico, ki mi še vedno paše. Malo si še odpočijem potem pa se odpravim naprej. Čeprav sva za Andrejo velikokrat na Dolenjskem, so za naju to popolnoma novi kraji. V vasi Šmaver mi pride naproti. Navdušeni sva nad čudovito pokrajino z vinogradi in zidanicami. In že delava plane, kako se bova še vrnili sem. Hodiva po cesti, a prometa skoraj ni, skratka popolna uživancija. V Žužemberku je pokopan Andrejin stric in ker gre Vranov let skoraj mimo pokopališča, se mimogrede pokloniva spominu nanj. Nekoč je Cici pisala o tem, da so pokopališča eden bolj zanesljivih virov pitne vode. Tega se spomnim, ko pregreto glavo hladim pod pipo na britofu. Na srečo ni nikogar blizu, saj bi si ob pogledu name mislil svoje. Počutim se kot nova! Sprva sem tu želela zaključiti današnjo etapo, a se takole osvežena odločim podaljšati do 5 km oddaljene vasi Dvor, ker me Andreja pričaka z najino »hišico na kolesih«. Še nekaj zanimivega se je zgodilo ob zaključku tretjega dne. Ravno, ko želim z že vajenim gibom pospraviti Garmina, na zaslonu zagledam ikono (slikco) kozarca piva.
Najprej si pomislim, da haluciniram, potem pa še enkrat dobro pogledam in vidim, da niso prividi. Kaže pa na bar v začetku Dvora. Ker ima Drejka pivo vedno na zalogi, se brez zaustavljanja odpravim do nje, ki me čaka v centru Dvora. Po štirih dneh partizanskega spanja in umivanja (beri: spanja v avtu in umivanja z vodo iz plastične kantice), se odločiva, da noč tokrat prespiva na vikendu – v rojstni hiši Andrejinega očeta v vasi Vrhovo pri Žužemberku. Kako je po štirih dneh pasal topel tuš. Šele v takih trenutkih se zares zavem vrednote tople vode… Šele zvečer, ko se popolnoma ohladim, opazim, da sta desni gleženj in golen močno otečena, rdečina sega do sredine goleni. Spet še kar malo naivno upam, da bo počitek prinesel izboljšanje.
5. dan: DVOR – avion DC-3 (Otok v Beli Krajini)
42,56 km, 711 m gor, 743 m dol
Žal zjutraj ugotovim, da oteklina ni nič manjša, le rdečina je manj izrazita. Ko pa se pred odhodom pogledam v ogledalo, se ustrašim podobe, ki jo vidim. Obraz imam namreč zelo otečen.
S kotičkom očesa ujamem tudi Andrejin zaskrbljeni izraz na obrazu, ko me na začetku zadnje etape dostavi v Dvor. Na hitro se posloviva, saj ne želim, da opazi moj zaskrbljenost. Prvi kilometri potekajo po zelo prometni cesti Žužemberk – Novo mesto in v živo se prepričam, kako nizka je kultura voznikov. Niti eden, ampak res niti eden, ko me je zagledal, ni zmanjšal hitrosti, zato komaj čakam, da me pot usmeri levo med zidanice. Je pa bil ta odsek eden najbolj adrenalinskih na celi poti. Pričakovala sem luštno pot med vinogradi, a sem neprijetno presenečena, ker me že na začetku pričakata trnje in robidovje. Poti praktično ni in prepozno opazim, da sem se ujela v past. Kamorkoli pogledam – samo trnje…. Pogledam nazaj, če bi se morda vrnila, a se mi zdi predaleč. Kar na jok mi gre. Saj bi na pomoč poklicala Andrejo, pa vem, da mi ne more pomagati. Stisnem zobe in se prebijam naprej, trnju ni videti konca… Celo večnost traja, preden se prebijem čez. Bojne rane na nogah so hude, mimogrede odstranim še dva klopa. Prepričana sem bila, da me zadnji dan čakajo samo romantične stezice čez dolenjske griče, zato me je odsek na relaciji Dvor – Soteska še bolj presenetil. Ravno ko stopim na glavno cesto, se mimo pripelje Andreja. Privoščila si je jutranjo kavico, odslej pa bo bolj ali manj ves čas z menoj. Malo pred Dolenjskimi Toplicami mi pride peš naproti. Kako prija njena družba in klepet… Ko mi pri avtu pripravi sedaj že tradicionalno jutranjo pojedino – odličen rogljiček in napitek Ensure, je življenje takoj lepše.
V Dolenjskih Toplicah naredim »varianto za pridne«, kar pomeni, da najdem daljšo pot proti Dolnjim in Gornjim Sušicam. Rada bi vsaj malo tekla, a mi skoraj neznosna bolečina v goleni to onemogoča. No, zdaj si lahko vsaj za trenutek lahko zamišljam, kakšne napore so prestajali pobegli ujetniki in partizani na poti iz Štajerske do Bele krajine. Morala ni ravno na višku, kar Andreja seveda opazi, zato mi pošilja motivacijske SMS-e, ki naredijo pravi čudež. Tale je bil zares udaren: »V knjigi Vranov let v svobodo piše: »Kot najbolj sočutno sem jih pozval, naj zberejo se preostanek tako duhovne kot telesne moči in premagajo še zadnji del poti. Pravi junaki ste in naredili ste zgodovinski podvig.« TI SI ZAME NAJVEČJA JUNAKINJA!« Ne vem zakaj, a zjokam se kot otrok. Res sem ganjena v globini duše… Občudujem Andrejo in se sprašujem, kje najde moč in energijo. Verjamem in vem, da je po petih dneh že zelo utrujena, a mi tega niti za trenutek ne pokaže. Bolj ko gre pot proti koncu, večkrat se spomnim na bistvo zgodbe Vranovega leta v svobodo. Z glasnim prepevanje partizanskih pesmi si malo zaposlim glavo. Čeprav mi brat Janez že od malih nog pravi, da imam od posluha samo sluh, se ne dam motiti. Žal je moj repertoar partizanskih pesmi precej skromen. Iz spomina prikličem samo dve: Na juriš in Šivala je deklica zvezdo. Zaradi skromnega repertoarja ju pač večkrat ponovim in se neizmerno zabavam, zato mi pot do vasi Laze res hitro mine. Andreja se je odpeljala naprej v Semič in mi obljubila, da mi tudi tokrat pride naproti. A do tja je še kar precej kilometrov, nekaj jih gre po glavni cesti Uršna Sela – Semič, od vasi Gornje Laze pa po kolovozu, ki pa se, kot že tolikokrat na tej poti, izgubi v brezpotju. Poskušam slediti navigaciji, spet malo bluzim po divjini. Na srečo je samo gosta podrast brez trnja. Ko se že veselim, da sem našla pot, se le-ta izgubi, in tako nekajkrat, preden pridem na široko gozdno cesto, ki me pripelje do Andreje. Neizmerno sem je vesela, saj se začenjam zavedati, da avion, o katerem sem sanjala in ga vizualizirala že nekaj let, ni več daleč. Na spustu v Semič z Andrejo klepetava, kot da se že dolgo nisva videli. Spet ne moreva mimo pekarne, da si ne bi privoščili vrhunskih rogljičkov, malo pred vasjo Praprot pa še vrhunsko juhico.
Tu se še zadnjič na tej poti posloviva. Andreja bo odšla do aviona in mi od tam prišla naproti. Za te zadnje kilometre si želim predvsem, da mi ne bi bilo treba iskati poti in bluziti po brezpotju. Seveda želja ni bila uresničena. Za zelo simpatično vasico Krupa zapustim asfalt in že zelo dobro znani vzorec iskanja poti se ponovi. Torej, spet lutanje levo, desno, preden v vasi Geršiči pridem na cesto. Tu me iz skrite zasede preseneti Andreja. Sedaj že obe veva, da do cilja ni več daleč in da nama bo uspelo to, kar sva si že dolgo želeli. Ko v daljavi zagledam avion, zatulim od sreče, želja je izpolnjena….
Te občutke je res težko opisati. Do cilja je še vsaj 1 km in zaželim si, da bi se čas ustavil in trajal večno. Andreja pa me jezi, ker hitro hodi in si želi, da sva čim prej na cilju. Zadnje metre prehodiva z roko v roki, presrečni in hvaležni, da sva skupaj spisali to noro lepo in nepozabno zgodbo. Narediva nekaj fotk, potem pa obsediva ob avionu. Če uporabim Nejčeve besede z vrha Everesta: sediva pri avionu in ne veva, kaj bi…
Nekaj minut v tišini obsediva, v glavah se nama vrti film minulih petih dni,… toliko misli, občutkov, doživetij, zgodb… Andreja pravi: ja, to so trenutki, za katere je bilo vredno živeti! Samo prikimam ji.
Neizmerno sem ji hvaležna, ker si upa sanjati skupaj z menoj! Brez njene brezpogojne podpore in zaupanja si najbrž ne bi upala odpraviti na pot. Na sami poti je pa itak največja carica! V vsakem trenutku natančno ve, kaj potrebujem, zato velikokrat besede sploh niso potrebne. Res neprecenljivo!
P.s.: Ob koncu bi se radi zahvalili vsem, ki so nama na tak ali drugačen način pomagali, da bo zgodba »Pobeg Drejka team-a po poti Vranovega leta v svobodo« nepozabna:
- g. Edvardu Vedernjaku, ker je obudil zgodbo enega največjih pobegov ujetnikov v 2. svetovni vojni – res bi bilo škoda, da bi šla v pozabo,
- Inotu za idejo, spodbude in gps zapis poti,
- Leonu in Ernestu za GPS naprave – brez njih bi bila še danes pogrešana nekje na Pohorju,
- Tanji in Janji za zasedo v Zg. Razborju – odlična in poglobljena analiza prvega dne je nama dala krila do cilja,
- Andrejinima očetu in mami za napovedane zasede v Zg. Tuhinju in vasi Prelesje nad Blagovico – brez njunih spodbud, krofov, piva, energetskih bonbonov bi bila pot tretjega dne bistveno težja,
- Ireni, Niki, Živi in Metki za nenapovedano zasedo v Kresnicah – presenečenje je popolnoma uspelo, še danes mi gre kurja pot po telesu, ko si prikličem v spomin trenutke snidenja z njimi,
- sestri Barbari (Babo-tu) in njenemu Franciju – za zasedo presenečenja s transparentom, slovensko zastavo in partizansko pesmijo. Sestrica, hvala, ker si že od malih nog razumela mojo »drugačnost«
- in nenazadnje vsem, ki ste naju v duhu spremljali, pošiljali SMS-e, bili v stiku s spremljevalno ekipo – iskrena hvala!
Andreja in Urša (za prjatle Drejka team:)
Pa še to: Drejka team ni bil prvi, ki je ponovil pot Vranovega leta v svobodo. Pred nama so to pot prehodili vsaj štirje pohodniki.
Povezave:
Pozdravljeni, zanima me ali se kje dobi kje GPX trase vranov let?