Sva Lojzka in Majda. Radi bi delili najina doživetja in izkušnje z vsemi, ki jih bo poklicala Camino-Jakobova pot.
Lojzka
Čas okrog novega leta, ko me je poklicala. Kdo vendar? Jakobova pot. Nikoli si nisem predstavljala, da bi ob možu, otrocih in vnukih, odšla od doma za dalj časa in o vsem odločala čisto sama. Razmišljala sem, kako potovati z letalom, rezervirati karte, če pa sploh ne vem, ali bom zadevo speljala. Pa še jezikovna “bariera”. Vsi avtorji opisanih poti so govorili več jezikov. Jaz pa…iskala sem nekoga, ki bi vse to obvladal. In, če je že, nihče v moji starosti ni zmogel fizično te poti. Izkazalo se je, da morda tudi jaz ne. Kljub opominom, me zadene kot strela z jasnega. Tvoj kolk je “fuč, izrabljen”. Kako naprej? Koliko bom zmogla? Tisoč vprašanj. Vse stran od poti. Pa je zopet ON našel rešitev, moja soseda Majda in slovenska Jakobova pot. Za začetek, za pokušino Štajersko-Prekmurski del, cca 300 km, če se samo malo izgubiš. Ni treba znati tujih jezikov, pa še vsak trenutek se lahko vrneš domov. Pričele so se priprave. Največ težav sem imela z nakupom pohodnih čevljev, poizkusila sem jih tudi po 15 parov v eni trgovini, pa odšla brez. Temeljit premislek za nakup pohodne opreme in nahrbtnik je bil poln, pretežak. Zopet odločitve, kaj je tisto, kar potrebujem jaz. Upoštevala sem sezname avtorjev Jakobove poti, tudi kamenček , ki predstavlja težo mojih strahov, sem nesla s seboj. Hvala vsem, ker bi imela drugače nahrbtnik poln nepotrebnih reči. Z Majdo sva pričeli redno hoditi. Tudi na daljše razdalje in s težo nahrbtnika, večjo od priporočene (10% telesne teže). Pa tudi zgubili sva se, saj sva bili obe navajeni, da vedno nekdo drug razmišlja, kako do cilja.
In 12. junija 2017 sva odšli na pot.
Majda
Klic v meni se je oglasil v času trpljenja, ko sem z vsemi zadnjimi atomi moči stala ob strani možu, ko je prestajal vse muke, ki jih prinese bolezen – rak. Žal sva izgubila bitko. Ostala sem sama po 50. skupnih letih, postavljena pred nove preizkušnje, ki jih prinaša življenje. Ko sem bila že čisto na tleh, sem v pogovoru s svakom Branetom (ki je med drugim označil Prekmursko –Štajersko Jakobovo pot) rekla, da si v življenju ne želim nič drugega, kot da si oprtam nahrbtnik, v katerem bo jabolko, voda, kruh in da hodim, hodim, hodim…
Rekel je, da bom za to imela še možnosti.
Z mojo sosedo Lojzko sva se dobivali ob težkih trenutkih na kavici, saj je tudi ona dolga leta stala ob strani svoji mami in očetu, in si delili izkušnje in pomoč.
Izrazila je željo, da prehodi Camino v Španiji. Pojavljalo se ji je tisoč vprašanj. Predlagala sem ji, naj se preizkusi najprej v slovensko začrtani poti. Pogovorila se je z Branetom. Pripravil ji je pisni načrt poti. V tem času se je poslovil moj mož in predlagala je, naj grem z njo. Nič nisem razmišljala, ničesar spraševala “kako”, samo misel je ostala, “morda pa res”… Vedela sem, da je pot dolga 300 km; s povprečno 30 km na dan. Pa se je začelo. Najprej čevlji, da bodo udobni, da ne bo žuljev. Pohodne palice za oporo in pomoč, nahrbtnik, ki bo dovolj velik za vse, kar je nujnega za tako pot, in nepremočljiv. Kondicijski treningi. Vsak dan od 8-15 km; cela dva meseca. Nekajkrat sem v nahrbtnik dala kos železa, da vidim kako gre pod obremenitvijo, saj je priporočljivo, da ima skupna teža nahrbtnika 10% telesne teže. Prebrali sva nekaj literature z napotki in nasveti. Izbrala sem tudi čas polne lune in zadnji krajec, ker je takrat vreme bolj stabilno in zelo pomembno za tako pot. Zdaj vidim, da je bila odločitev prava. Polnjenje nahrbtnika je bilo prav zabavno s tehtnico ob sebi. Nekaj časa sem odnašala in spet prinašala vse na dekagrame. Še danes pa mi ni jasno, zakaj sem s sabo ves čas nosila tri navijalke za lase, ko pa jih tudi doma ne uporabljam.
Prekmursko – Štajerska veja
Zdaj pa kako na start H-SLO meja. Poklicala sem nekdanjo sošolko Marico, ki živi v Turnišču, če bi naju prenočila in drugi dan zgodaj odpeljala na mejo. Takoj je bila za akcijo.
Na predvečer najinega romanja sva šli z njo k sveti maši. Prosila je patra Tonija Brinjevca, če nama podeli romarski blagoslov. Po končani sveti maši je na veliko oznanil, da sta z njimi dve romarki, ki bosta hodili po Jakobovi poti in da nama bo podelil Aronov blagoslov za srečno pot. Na koncu nama je stisnil roko in zaželel “srečno”.
Naveza Lojzka (60 let) – Majda (70 let); 13.6.2017, ob 5.15 na startu. Slovo od Marice in ostali sva čisto sami na začetku poti, ki sva se jo lotili prvič v življenju. Prosili sva za božjo pomoč. Čista prispodoba življenja, katero smer bi izbrali, da ne bo preveč nepotrebnih ovinkov do pravega cilja.
1. dan
Prva ovira nastane prav v Turnišču-Odranci po Žitni ulici, ko izbereva napačni nadvoz nad avtocesto in to naju je stalo dodatnih 5 km po razbeljeni ravni cesti. Po pogovoru z Branetom ugotoviva, da se morava držati školjk, ki so ločene od školjk za kolesarje, včasih pa se tudi združijo.
Prvi večer prideva do Ljutomera. Greva mimo hiše, na kateri je bil oglas za prenočišča; KAMP SILVA (041 427 380). Pokličeva. Prijazni glas vpraša, kje sva. Ponudijo se, da naju
pridejo iskat. Kako pa zjutraj, ko morava ob 5. uri naprej? Za njih to ni problem. Odločiva se. V 10. minutah pride gospod po naju, pripelje v lepo urejen kamp, postreže z lepo ohlajenim muškatom otonelom, razkaže leseno hišico, ki je kot v palčkovi deželi. Zjutraj ob 4. bujenje, gospa pripravi razkošni zajtrk in gospod naju odpelje v Ljutomer, na izhodišče.
2. dan
Nadaljujeva Ljutomer- Ormož. To je bil dan, kot si lahko želiš. Ko si odvisen od samo oskrbe. Ta dan nama je bilo ponujeno obilo sadja. Ob poti češnje, višnje, murve, maline, marelice…..To je bila prava vitaminska bomba. Potegnili sva do Velike Nedelje. Za prenočišče sva se dogovorili pri Turistični kmetiji SONJA (Senešci 83, 2274 Velika Nedelja; 02 713 61 50; 031 554 490). Brez večerje in brez zajtrka, ker greva zgodaj na pot.
3. dan
Od tu naprej proti Ptuju.
Ko sva hodili, pred seboj zagledava, kako prihajata z druge strani, nama podobna, popotnika z nahrbtnikom. Pomisliva…,to sta “Jakobčka”. Pozdravimo se, izmenjamo nekaj besed, se poslikamo za spomin in nadaljujemo pot skupaj. Med hojo izveva, da slovensko pot delata po etapah po par dni, kot jima dopušča čas. Spoznali sva, da sta stara mačka, ki dobro obvladata Camino v Španiji, Portugalsko smer, da sta vešča vsega, kar je povezano z dobro orientacijo in samooskrbno preživetje v naravi. Mislili sva, da bosta potegnila v svojem ritmu naprej. Ko smo prispeli na vrh hriba Tibolci-Strejaci predlagata, da je čas za jutranjo kavico. Strinjava se.
Sledilo je presenečenje vseh presenečenj. Sedeva in gledava . Eden pripravi gorilnik in vodo, drugi prične mleti dišeča zrna. Čez filter, z vodo prelita kava, je zadišala. Družno sva jo spili kar iz stekleničke za vodo. Tako dobro kavo ni pil to jutro nihče v dolini. Dodali sva še energijske ploščice in mandlje.
Mislili sva, da se srečanje s tem zaključi. A glej ga zlomka, brez besed nadaljujemo skupaj proti Ptuju. Predlagam, da se predstavimo in kličemo po imenih. “Jakobčka” sta Simon in Leon. Prečkamo Dravski most in naravnost na obrežje Drave v Ptujske toplice. Poiščemo senco, se raztovorimo in razmišljamo, kako bi se odžejali. Odhitim v topliški kamp, kjer naj bi bila kakšna trgovina, a žal, zaman.
Pohitim v restavracijo, prosim za pivo, led in vodo. Problem nastane, saj niso premogli ene 1,5 l plastične steklenice. Kupila sem 2 dl radenske, ki je bila še v steklenici in prosila, da jo napolnijo z navadno vodo do vrha. Pohitim do žejnih “Jakobčkov”, a glej… “mizica, pogrni se” – makaroni z omako in paradižnik, iz nahrbtnika fantov. Po taki hrani se je prileglo pivo, dolgo spanje pravičnega v travi.
Spočiti nadaljujemo pot do Ptujske gore, mimo neskončnih polj koruze in žita.
Med dolgo potjo se je Lojzka začela zanimati za GPS na telefonu, ki sta ga Simon in Leon vešče uporabljala. Bila je zelo zvedava, a fanta sta se izkazala za zelo potrpežljiva učitelja s posluhom, da pač starejšim ni vse samo po sebi umevno. Tako, da nismo bili samo romarji, ampak učitelji in učenci. Po napornem dnevu smo le prispeli na Ptujsko goro. Edina gostilna se je že skoraj zapirala, a smo od prijazne natakarice uspeli dobiti še pivo in zelo dobro, še toplo, prleško gibanico.
Zdaj pa…kje prenočiti in kje napolniti baterije? Na trgu pred cerkvijo srečamo moškega, ga povprašamo, kje bi lahko zadostili naše potrebe in gospod se je resnično izkazal. Dobrosrčno nam je ponudil trato na svojem vrtu. Med potjo nas je ocenil, da nam lahko zaupa in nam dovolil, da prespimo pod košato lipo, ki stoji pred muzejsko hišo. Dal nam je ključe od WC-ja, vode in hiše, v katero smo lahko pospravili naše bogastvo in vklopili naše aparate, da so se do jutra napolnili. PRISRČNA HVALA!
4. dan
Z Lojzko sva prvič spali pod milim nebom, a brez strahu, saj sva imeli dobra čuvaja. Zjutraj spet kavica za dober začetek dneva, kruh in Simonu je ostalo še malo malih marmelad. Jaz sem dodala še jogurt z lanom. Za na pot smo naredili še izotonik z limono in soljo ter yam korenino. Tako pripravljeni smo nadaljevali v Makole, Zg. Poljčane.
Za na pot toplo priporočam napravo, s katero se polnijo baterije, saj to lahko predstavlja velik problem oz. rešitev.
Po 12. km prispemo do Makol. Tu sta trgovina in gostilna. Naredili smo pravo nabavo, da smo napolnili nahrbtnike za naprej. Privoščili smo si malico z obilo sadja, med drugim s slastnimi lubenicami. Nadaljevali smo pot proti vznožju BOČA. V kraju Hrastovec je lepo urejen izvir s pitno vodo izpod Boča. V Toplem potoku smo se osvežili. Veliko veselja pa nam je pričaral motorist, za katerega smo najprej mislili, da je pravi, a se je izkazalo, da je narejen za opozorilo, da je v bližini Abraham.
Po dolgi in naporni poti prispemo v Zg. Poljčane.
Bližalo se je neurje. Odločili smo se, da nabavimo vse potrebno, da si naredimo piknik pod streho pri hiši, ki nam bo to dovolila. Par deset korakov za ovinkom zagledamo prostor, kot naročen za nas. “Dom počitka Zgornje Poljčane”, ki ima prav zato urejen prostor z kaminom in drvmi; za oskrbovance doma. Z Leonom in z našo željo odhitiva na recepcijo doma.
Prijazna gospa, a žal ne vem imena, je uredila vse potrebno in dobili smo dovoljenje. S svojimi žetoni nam je še kupila kavico iz avtomata in zaželela dobro počutje. Začelo je deževati in močno se je ohladilo. Za nas ni bilo problema. Najina fanta sta se spet izkazala. Nič nas ne more presenetiti. Leon je zakuril velik ogenj v kaminu. Iz nahrbtnika izvlekel miniaturni raženj, ki ga je tudi sam izdelal. Nogice, velika ali mala mreža, kot se pokaže potreba. Z Lojzko nareževa mini hrenovke, slanino, paradižnikovo solato, kruh. Ko se je naredila lepa žerjavica, je na njem zadišalo po mesnih dobrotah. Medtem je Simon pripravil juho, ki nas je ogrela. V tako lepem okolju, dobri družbi in hrani, niti nismo opazili, da je že po nevihti.
Pospravimo, počistimo, se gremo zahvalit za gostoljubnost.
HVALA VAM ZA TO LEPO IZKUŠNJO Z DOMOM POČITKA, SAJ MORDA NI DALEČ ČAS , KO BOMO TUDI MI OSKRBOVANCI TAKŠNE USTANOVE.
Nadaljujemo na Zbelovsko goro – Jesenek. Prispemo do okrepčevalnice Jesenek, se odžejamo in pogovorimo, kako do prenočišča, ker smo med potjo spregledali Lovsko planinski dom Loče. Bili smo preutrujeni, da bi šli nazaj. Pokličemo predsednika društva, g. Viljema Kovačiča (na tel. 031 672 680). Samo vpraša “kje ste”? V 10. minutah pošlje g. Marjana po nas z avtom, da nas odpelje v kočo PD Loče, Klokočovnik 52 a, 3215 Loče.
Marjan (tel. 031 318 258) zelo prijazno pove, da tudi planinari, kolesari, še in še…Prijazno razkaže prostore, priklopi grelnike, da smo se skopali v topli vodi, oprali perilo za naprej, si lahko postregli ter prespali na božanskih posteljah. S takim pristopom do popotnika se zelo dobro počutiš. Drugi dan g. Kovačič pošlje sporočilo. Zaželi nam dobro počutje in srečo še naprej .
HVALA IN ČESTITAMO!
5. dan
Spočiti, naspani, z “jakobčkovo kavico” nadaljujemo pot proti Žički kartuziji. Za ogled smo bili prezgodnji, trgovine ni, gostilna v pripravah na ohcet. Šefa prosimo za karkoli, da se podpremo za na pot. Osebno nam je z ljubeznijo pripravil narezek z obilo krajčkov od francoskih štručk, ki so ostali od kanapejev za svate. Še malo piva in veselo na pot proti Vojniku.
Po vzponu na 444 m smo prispeli do PD Vojnik. Sreča nam je tudi tokrat namenjena. Društveni delavci so ravno zaključili z malico. Povabili so nas, naj prisedemo, narezali so salame (last predsednika društva, ki jo je tudi sam naredil), eden je dodal kruh, ki mu je ostal, in kozarček vina. Dobra družba in popolna hrana. Oskrbnik Peter Martič nam je razkazal dom, krasna prenočišča, ki se lahko rezervirajo na 031 691 022. Povabil nas je še na borovničevec, ki je bil takšen, kot mora biti; kar pa jaz, kot “stara borovničarka”, dobro poznam. Petra Martiča moramo pohvaliti za cvetoče balkone, okna in prostor okrog doma ,saj sam z ljubeznijo skrbi za rožice.
PETER, HVALA VAM IN VESELO NAPREJ S POZITIVNO ENERGIJO.
Bili smo še v kondiciji, da nadaljujemo pot do Vojnika. Za prenočišče nam je Peter svetoval, da se oglasimo pri gospodu župniku Toniju in rečemo, da nas pošilja Peter. Med potjo Lojzka prosi na kmetiji za 10 jajc. V Vojniku je bila Spar trgovina, da smo lahko nabavili vse potrebno za večerjo, zajtrk in za na pot. Za poobedek pa smo si privoščili sladoled s prelivom iz borovnic in gozdnih jagod, ki smo jih nabrali ob poti.
Pogovorili smo se z župnikom. Dal nam je na razpolago staro župnišče, z možnostjo spanja na tleh .To pa je bila najbolj mučna noč za nas vse, saj smo komaj čakali, da smo lahko vstali in odšli hodit, da smo se ogreli in poravnali kosti. Hvaležni za streho nad glavo, a kak star jogi ne bi smel biti problem.
HVALA VAM ZA VSE IN NAMIG ZA DRUGIČ!
Iz Vojnika nadaljujemo pot do Sv. Kunigunde na gori, Galicija, Velika Pirešica in do Sv. Jedrta.
Po slabo prespani noči, še zelo naporen dan pred nami, a s pomočjo najinih fantov se je vse lepo izteklo. Med potjo so nas razveseljevali jurčki in dodajali energijo. Kar vpili smo od navdušenja, ko se je Leon, ki je bil na čelu kolone, po naključju srečal s prvim. Iščemo njegovega dvojčka in ga kmalu najdemo. Nadaljevali smo pot, tako da je bilo vseh 8 oči kot radarji in splačalo se je! Za nosača smo spet obremenili Simona.
Spustimo se s hriba do prvih hiš v Pernovo. Ogovori nas prijazen mož, če smo kaj žejni in vsi v en glas “jaaaaaaaaa”. Povabil nas je na svoje domače vino; kolikor bi ga želeli. Ob tako dobri kapljici pa se nam oglasijo želodci. Rekli smo, da imamo gobe in jajca, samo nimamo kje skuhati. Gospod Toni Jazbinšek ni videl nobenega problema. Povabil nas je v svojo kuhinjo zadaj, da smo si skuhali. Dal nam je posodo, “luk”, olje in vse, kar smo potrebovali. Gospod Toni nama je “asistiral” z vsem potrebnim. Za 20 min so bile gobe pripravljene, dodali smo kruh in poplaknili z dobro kapljico. Ponudil nam je še torto, a smo jo odklonili, saj je bilo dovolj. Toni je zelo družaben, a živi sam, v kraju Pernovo 11. Upam, da smo mu tudi mi polepšali nedeljo. Za na pot smo morali nesti še 1,5 l vina. S to plastenko smo obremenili Leonov nahrbtnik, ki je bil že tako najtežji.
TONIJU IZ SRCA HVALA ZA VSE – ŽELIMO SI ŠE SNIDENJA Z NJIM.
Siti in srečni nadaljujemo pot do Sv. Jedrta.
Ob cerkvici se raztovorimo in posedemo v travo. Leon nam razloži, kaj vidimo pred seboj. To so kraji, hribčki in doline, kjer je preživljal svojo mladost.
Tukaj pa je prišel naš čas slovesa, a kar nismo mogli narazen. Toliko smo si imeli še povedati. Midve precej starejši, z izkušnjami iz življenja, ki jih verjetno še nista slišala, a željni življenjskega optimizma, znanja in spogledovanja z novodobno tehniko, ki jo je Lojzka tudi osvojila, da nama je bila v veliko pomoč na poti do cilja.
Poslovimo se kot stari, dobri prijatelji. Leon in Simon v Žalec, k Fontani na pivo, in domov v Ljubljano.
Midve z navigacijo naprej v Polzelo. Med potjo sva vzdrževali še stik z njima, da sta bila prepričana, da nama gre. Srečno prispeva v Polzelo. Tu nama v gostilni dovolijo napolniti baterije, v pekarni sva si kupili sirov burek, mini pico in kruh za na pot.
Za spanje sva se odločili v župnišču. A kaj, ko nisva mogli dočakati župnika. Ko sva se na pokopališču že umili, oprali perilo in odločili, da prespiva na travi za župniščem, pride župnik domov. Dobrosrčno odstopi svojo posteljo, ponudi hrano in pijačo iz hladilnika. Zjutraj ob 5. uri nama pripravi še zajtrk.
PRISRČNA HVALA IN BOG NAJ VAS ČUVA, KER TAKIH NI VELIKO.
6. dan
Spočiti zakorakava do Braslovč, Šmartnega, Vranskega.
Zgodaj zjutraj sva prispeli do kmetije “Pr’ Rizmal”. Brinovec Franc- Frenčk, nama je prijazno postregel z bezgovim sokom in neprecenljivo: skuhal nama je 5 svežih jajčk za na pot. Pojedli sva jih takoj za naslednjim ovinkom na sončku, z velikim tekom.
FRENČK. PRAV LEPA HVALA. JAJČKA ŠE NIKOLI NISO BILA TAKO DOBRA.
Na Vranskem srečava gospo Rančigaj, iz Vranskega 52. Povabi naju na sadje in limonado. Pri njej polniva baterije, medtem opraviva nakup vsega potrebnega za naprej. Srečamo se z našim sosedom iz Domžal, ki je krovec in je obnavljal zvonik na župnijski cerkvi. Ob odhodu nama gospa podari še velikonočno jajce – prava umetnija , ki jo je izdelal njen mož.
HVALA, GOSPOD VLADO IN GOSPA BREDA.
Pot nadaljujeva do župnišča, a zaprto. Greva po najini poti naprej. Čez cesto naju je poklical moški, če iščeva žig. Povabil naju je k sebi – bil je gospod župnik, ki večkrat tudi prenoči romarje. Postregel nama je z žganjem v senci na vrtu, ki ga obdeluje sam in to zelo vzorno. Si morate misliti? V najhujši vročini, pa žganje. Ampak bilo je vredno, saj si v ustih čutil bogastvo sadja z njegovega vrta – tudi skuha ga sam.
ČESTITAVA IN HVALA.
Nadaljujeva pot Nova Reber – Špitalič 44
Prenočišče sva si rezervirali na kmetiji “Blanc” – Bela 10 (ga. Stanka 051 633 152).
Mislila sem, da je to v Špitaliču. Bilo je že proti večeru. Ob poti na kmetiji vprašava, če greva v pravo smer. Gospod naju je povabil na dvorišče, a sva odklonili, saj sva morali naprej do prenočišča. Prišli sva do naslednje osamljene kmetije, v Špitalič 44. Tam izveva, da sva šli mimo kmetije “Blanc”, da sva zdaj na kmetiji “Mošnik” Draga, Jernej, Špitalič 44 (tel. 031 667 240).
Ljubezniva ga. Draga je ponudila, naj ostaneva pri njih, da imajo prostor in celo obaro, ki so jo skuhali za dve “Jakobčki”, a sta odpovedali. Med pogovorom smo ugotovili, da poznajo Lojzko, da je gospod,, ki je ta dan pomagal pri spravilu sena. bil pacient pri dr. Goršku, kjer je bila Lojzka medicinska sestra in da z ženo živita pri nas na Viru pri Domžalah.Vse se je zgodilo prav. Gospa je imela pripravljeni postelji, a sva prosili, če je mogoče prespati na seniku, da preizkusiva tudi to. Po krasni večerji – obara, paradižnikova solata, domači kruh, kozarček dobrega vina in počitek. Prvič sva tako dobro spali, da naju je zjutraj zbudila ga. Draga.
Povabila na zajtrk in dala popotnico za na pot – trdo kuhana jajčka.
CELOTNI DRUŽINI IZ SRCA HVALA, KER SO NAJU TAKO LEPO SPREJELI MEDSE.
7. dan
Nadaljujeva pot – Golice, Snovik, Hrib nad Kamnikom. V vasi Golice sva prosili gospo za vodo in iz pogovora spoznali, da je ona doma prav iz kmetije, kjer sva prenočevali. Za popotnico nama je dala kozarec od kumaric, v katerem so bile vložene suhe klobase. Samo na pokrovu žlica masti kot konzervans in lepo shranjene na polici..
V Snoviku prideva do dobre gostilne “IZBA” (01 831 95 90), kjer sva napolnili baterije za naprej; tako in drugače. Med potjo, v kraju Sela pri Kamniku, sva spoznali gospo Štefko Močnik
(01 839 22 52), ki je polna znanja o pripravi ognjičevega mazila za boleča kolena in noge.
Prenočišče si rezervirava na Hribu nad Kamnikom “Pr’ Jerin” – Franc (041 926 853). Gospod pravi, da mora pri vsaki hiši biti en fejst človek in šajtrga. Dobili sva krasno večerjo z domačim kislim mlekom in po najini želji še eno noč na seniku. Po zgodnjem domačem zajtrku in popotnico – trdo kuhanimi jajčki, se posloviva.
NA TO KMETIJO SE BOVA SIGURNO VRAČALI, DA SI PRISKRBIVA KVALITETNE PRIDELKE OD KVALITETNIH LJUDI.
8. dan
Nadaljujeva pot proti Brišam, Oševku, Nevljam, Kamniku.
V Nevljah je bila ravno sveta maša, v čast Sv. Alojzija, ki je ta dan godoval, z njim pa tudi “Jakobčka” Lojzka. G. župnik naju je opazil, da sva romarki in nama na koncu podelil blagoslov za srečno pot in žig, kar se je zgodilo zelo redko na poti, saj so bile cerkve in župnišča v glavnem zaklenjeni.
Predlagava, da pred cerkve namestijo železne škatle z vpisno knjigo, pečatom in blazinico, kot na planinskih postojankah ali pa dajo v gostilne, kjer je večja možnost, da so odprte.
Pot naju vodi naprej v Tunjice, kjer je bil proti presenečenju g. župnik doma. Dobili sva vodo in žig.
Nadaljujeva pot do Vodic. Tu se oskrbiva za pot proti Hrašam, Smledniku. Tu pa zgrešiva in zaideva v brniške gmajne in še brez baterije za GPS. Hoje ni bilo ne konca ne kraja. Na noč le prideva ven v Voklem. Po poti sva si ponavljali besede, ki sta nama jih govorila najina “Jakobčka”, Simon in Leon: “Predvsem brez panike. Vse je prav. Prej ali slej pridemo na cilj.” Z mojega telefona poklice Lojzka hišne prijatelje iz Kranja, če lahko pridejo po naju, da prenočiva in napolniva baterije. Prijazna gospa Joži naju je z možem našla. Odpeljala domov, da sva se najedli, uredili, saj je bila drugi dan pot proti domu. Zgodaj zjutraj zajtrk, popotnica za na pot, tokrat brez trdo kuhanih jajčk, sendvič in obilo sadja; med drugim domače marabele.
Vožnja na izhodiščno točko Voklo, kjer sva končali prejšnji večer.
IZ SRCA HVALA OBEMA!
9. dan
Zdaj pa v Smlednik, kjer bi morali biti prejšnji večer. To naju je stalo dodatnih 8 km po asfaltni cesti, ker čez gozd nisva več upali. 10 km po brniških gmajnah je bilo zvečer čisto dovolj.
Iz Smlednika pa proti Ljubljani. Cilj – cerkev Sv. Jakoba v stari Ljubljani, pri vhodu na Ljubljanski grad.
Ves čas je Lojzka obveščala Leona, kje sva. Ko prideva od Draveljske cerkve po Vodnikovi cesti, naju blizu Koseške tržnice pričaka Leon . Čestita za najin osebni podvig, za dobri učenki in naju časti z lepo ohlajenim ingverjevim pivom. Na hitro obudimo spomine na skupno prehojeno pot in se poslovimo.
Nadaljujeva pot čez Ljubljano do Sv. Jakoba. Tam sva se vpisali v knjigo in dodali žig v najino romarsko listino, na podlagi katere nama bo društvo Jakobove poti izdalo priznanje o opravljeni Prekmursko – Štajerski smeri.
Morda pa drugo leto Dolenjska smer. Nič se ne ve, kdaj in kam naju pokliče ON.
Zdaj pa res morava domov. Greva na železniško postajo. Na peronu 3 naju čaka vlak za Groblje. Da pa ne bi bilo prekmalu vsega konec, sva zavili še k Ravbarju na izdatno kosilo. Zdaj pa res domov. Vsaka s svojimi vtisi s poti v vsakdanji ritem življenja.
Aronov blagoslov je res deloval na polno in upamo, da bo še trajalo.
Draga moja soromarka Lojzka. Hvala ti, da sem lahko delila vse radosti in trpljenje s teboj, za vse prošnje in molitve, ki sva jih izgovorili skupaj.
Hvala za od Boga poslana na najino pot Simon in Leon, za spoštljiv odnos do naju in vajino potrpežljivost pri učenju.
Hvala vsem dobrim ljudem na tej poti, saj se ne zavedajo, kakšno dobro delo so storili. A mi in ON ne bomo pozabili.
Brane, tudi tebi hvala za dolga štiri leta garanja, da si začrtal to pot, na katero te je klical ON in kliče nas, da najdemo pot k sebi.
Ker, Sreča je pot.
S hvaležnostjo, »Jakobčki« Lojzka in Majda