13. dan, 12. 5. 2018
Krivi put – Planinski dom Zavižan
Danes je odšel Gregor. Danes se je vrnil moj dragi Pan. Danes sem spoznala Kristjana in Anteja (via Dinarica). Naključja…? Mislim, da danes več ne verjamem v njih. Mislim, da se vse zgodi z namenom.
Z Gregorjem sva včeraj prespala v Krivem putu, medtem ko sta se Kristijan in Ante odpeljala do Senja, ker sta potrebovala hrano in tuširanje. Moja starša sta danes pripeljala Pana, po poti pa sta v Senju pobrala Anteja in Kristijana, z Gregorjem pa sva po zajtrku v »najboljšem bivaku na svetu« zjutraj zakorakala iz Krivega puta… Vse poti so vodile na Vratnik, tako, da smo se okrog 11h vsi dobili tam, pred Velebitom, na zelenem, sončnem travniku…
In potem je z mojima staršema odšel Gregor. S seboj so odpeljali občutek doma… Mi pa smo nadaljevali svojo začrtano pot v drugo smer,v nesigurnost. Spomnim se, da sem mislila, da poti do Zavižana ne bom zmogla. Ravno tako sem mislila, da ne bom zmogla preživeti njegove smrti… Šibkost se je razlezla po mojem telesu. Datum je v meni povzročil boleč vihar… kaj bo šele jutri… Bližina dveh, sicer popolnoma nepoznanih ljudi, mi je dajala lažen občutek varnosti. Ena noga. Druga noga. Ena noga. Druga noga. Do sončnega zahoda se je vleklo… Ampak tam na vrhu…! Se s celim telesom zavem, da je to eden izmed tistih trenutkov, ob katerih bi se človek najraje smejal in jokal hkrati. Eden izmed tistih trenutkov, ki ti s svojo preprosto lepoto vzamejo dih. Zavedam se, da je to trenutek, za katerega je vredno spet živeti! Ja! Pridi, jutrišnji dan, lahko te preživim…!
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |