Via AdriDinarica – 23

23. dan, 22. 5. 2018

Ervenik – Knin

 

23.dan_22.5.18_Ervenik-KninIn spet mi je življenje prisolilo manjšo klofuto. Posledico te klofute sem občutila kot stisk v prsih, ko sem sedela v prvi gostilni, ki sva jo z Damirjem zagledala, ko sva prepeljala rumeno tablo mesta Knin. Pan je poleg mene spal na tleh. Podoba v moji glavi, ki sem se je premočno oklepala, se je počasi razblinjala. Podoba, kako s Panom skupaj zakorakava v ciljno ravnino, je bledela, stisk v prsih pa je bil vedno močnejši… Jezna sama nase, ker bi sedaj pa že lahko vedela, da bo življenje odigralo svojo igro… In da ta igra ne bo v skladu s tistimi idejami, na katere se preveč navežeš in te je groza, da bi jih izpustil iz svojih rok. Lahko bi vedela…! Panova utrujenost je dajala grenak priokus tisti zmagoslavni kavi z dvojno smetano, ki jo je krasil napis »Na pol poti sem…! Peš sem prišla do Knina…!«  Aja, kdo je Damir…? Damir je zelo prijazen fant, eden izmed tisočerih Antejevih sorodnikov, ki je rešil moj dan. In Pana. Prišel naju je iskat, ko se je Pan deset kilometrov pred Kninom ulegel na travo in rekel: »Jaz se tega ne grem več…!« In naju odpeljal do prve gostilne, ki sva jo zagledala, ko sva prepeljala rumeno tablo mesta Knin… Točno tam sva počakala štiri mušketirje, ki so kljub vsemu izbrali asfaltno peš varianto…

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

 

Leave a Reply