24. dan, 23. 5. 2018
Knin
To jutro je Damir odigral vlogo budilke (ob 10h), ko je nama s Simonom pripeljal sveže oprane in dišeče obleke direktno iz pralnega stroja. Hvaležna! Kljub temu, da je manjkala ena moja nogavica (ki se je kasneje izkazala za problem, ker sem imela v nahrbtniku točno samo še en par…). In kljub temu, da bo čez kakšen dan ali dva spet vse po starem kar se vonja tiče. Če pa preidem od manjkajoče nogavice k resnejšim težavam… Kar nekaj toplih in čutečih telefonskih pogovorov je bilo potrebnih, da sem spakirala Panove stvari in mu ukazala naj skoči v Rokov avto… Solze levo, desno, spodaj, zgoraj, povsod okoli mene…! S kurirsko službo »Rok mobil« se je moj kuža odpeljal v Kočevje, v varne roke mojih staršev… Zaznano stanje v naslednjih urah mojega življenja – majhen, cepetajoči otrok. Otrok, ki ne razume zakaj se mu to dogaja, ki noče, da se mu to dogaja in bi samo rad odstranil to dogajanje iz svojega življenja, kot da ga nikoli ni bilo. Seveda se nič od tega ne zgodi, sploh pa ne samo od sebe. Deluje samo, če odženeš tega malega hudička iz sebe… Nehala sem se smiliti sama sebi, ko sem gledala Anteja, Kristijana in Simona, ki so stali pred mano in samo strmeli vame. Čakali so moj odgovor. V resnici so odgovor že poznali. Čakali so samo, da pokimam. Da potrdim. Ja fantje, seveda izbiram Albanijo z vami…! Seveda raje izbiram še težjo pot in se naučim še kaj novega…! Tako ali tako nimam ničesar več za izgubiti…! »Sam pejmo že enkrat!«. In smo šli… Ampak ne v Albanijo, ampak najprej v bližnji lokal, gledat pomembno nogometno tekmo, kjer so me zamotili z veliko količino testosterona, ki je prežemala tamkajšnjo atmosfero…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |