35. dan, 3. 6. 2018
Jablanica – Milanova koliba (Prenj)
V prenjski gozd je odmeval zvok ustne harmonike. Simon si je dal duška. Z Antejem sicer nisva mogla razpoznati nobene melodije, ampak to ni bilo pomembno. Važno je, da je melodija bila! In nič ni moglo bolj pristajati leseni Milanovi kolibi, kot ta melodija. Ogenj je bil čarobno kičast. Tista češnjica na torti, ki je izpopolnila situacijo. V tistem trenutku si ne bi mogla želeti ničesar več. Vse je bilo. In vse je bilo v meni. Občutek sem imela, da bi tam lahko ostala za večno… Bil je eden izmed najlepših večerov (ali sem že kdaj napisala kaj podobnega?)… Škoda, ker se je Kristijan odločil, da bo pustolovščino Prenja okusil sam. Veliko ljudi me je že vprašalo, kje pa je bilo zate najlepše? Kako lahko sploh odgovoriš na to vprašanje? To je odvisno od totalno preveč faktorjev… Bil je tudi eden izmed težjih dnevov. Fizično. Vzpon! In še enkrat smo občutili vse radosti in sladkosti bližnjice (ne prvič in ne zadnjič)… bližnjice, ki se na koncu zaradi džungle konča z zvitim gležnjem… Bolečina je bila obupna. Nisem obupala. Skupaj smo šli naprej. Poškodovani gleženj sem si ohladila v zunanjem hladilniku vaške trgovine. V tem času smo spili pivo in ga ob poldne mahnili v dokaj strm hrib. Mahnili smo ga na Prenj. Začutili smo ga. Čisto malo. Za prijetno predigro…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |