38. dan, 6. 6. 2018
Konjic – Radobolje (Bjelašnica)
Prelepa enostavnost dneva.
Ob 13h smo bili na cilju. Pred mano se je prikazal še en hotel, za katerega bi lahko rekla, da je bil narejen samo zame, in to z milijontimi zvezdicami. Ali bi si lahko sploh še kaj želela…? Hvala ti Kristijan za malo hiško, ki je bila tisto noč naš dom.
Vse naokoli nas neskončni zeleni travniki. V njih je ujeta brezmejna prostranost.
V daljavi gledamo planino Prenj, ki smo jo pustili za sabo. Kaj vse smo še pustili za sabo? Dolga hoja… Kar naenkrat se zelo zavedaš, kaj vse si pustil nekje v daljavi. Kaj iskreno pogrešaš. In kar naenkrat te prešine, česa ne pogrešaš. To se v tebe prikrade zgolj slučajno. V trenutku. Ne razmišljaš o tem. Ujameš to misel, ki je kot komaj zaznaven utrinek na nebu. Ker tisto, kar pogrešaš, se vse preveč mota po tvoji glavi. Kar pa ne… Takrat doživiš enega izmed »aha momentov«, ko se zavedaš, kaj si pustil za sabo, kaj si prav zares in z lahkoto za vedno pustil za sabo… Zadelo me je, kako zaenkrat še ne bi šla na pot okrog sveta… Kako rada imam svoje ljudi. Kako rada preživljam čas z njimi. Mogoče pa je to moj problem… Problem navezanosti…? Mogoče, ampak ga pustim za drugič… 😉
Enkrat se bo tudi naša pot končala. Čez približno 400 km. Samo (samo?) še 400 km je do konca. Resno? Kako pa potem? Kako pa bomo MI potem? Naše poti bodo pač šle vsaka po svoje. To je bil samo ovinek v življenju, ki nam je bil vsem trem enak. Na tej poti smo se srečali. Ljudje ti zlezejo pod kožo. Hvaležna! Ojoj. To življenje, no…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |