Via AdriDinarica – 43

43. dan, 11. 6. 2018

PD Orlovačko jezero – Tjentište

 

Čez Zelen goro, Bregoč in Uglješin vrh. Kopali smo se v prijetno toplem jezercu dokler nismo ugotovili, da v njem poleg nas mrgoli preveč majhnih črnih pijavk. Kot kopanje, so bili tudi postanki kratki. Zaradi tone komarjev. Spust v Tjentište. Kako drugače sem si predstavljala Tjentište. Največ kar smo lahko dobili, je bila trgovinica z vsem živim kar ti pade na pamet v velikosti 5 m2. In manjši apartma.

Mislim, da je bil resnično samo stari naslanjač v njem tisti, ki je pretresel moje srce do trenutno zelo težko dostopnih globin. Ja, lahko je tako zelo enostavno. Telo, ki je bilo zamrznjeno, je v resnici najbolj fenomenalen stroj na svetu. Zamrzne takrat, ko bi se ti v nasprotnem primeru zmešalo. Zavaruje te (se). Potreben je samo stari naslanjač, da se začne počasi, počasi tajati. In čutiti. Čutiti j… bolečino. Danes je bil tak dan, ko je zadelo. Da ga prav zares ne bo več nazaj. Ker to začneš dojemati šele, ko mine nekaj časa, ko mine tistih preveč dni brez njega. Pogrešam ga do kosti. Zadržim zrak. Kaj pa, če res ne bo več noben objem na svetu takšen, v katerem bi lahko umrla? Ko nekoga tako močno čutiš, je toliko težje kar naenkrat živeti brez tega čutenja. Ta strašljiva negotovost. Danes mi gre zelo na živce.

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

 

Leave a Reply