48. dan, 16. 6. 2018
Trsa – Škrčko jezero
Kako je lahko dan, ovit v turobno vreme, prepoln smeha…?
Kako se že glasi odgovor…? Vse je v tebi.
Tudi sonce je v tebi. Tudi takrat je lahko sonce v tebi, ko ga zunaj na nebu prekrivajo oblaki…
In če je sonce v tebi, tudi sije iz tebe. Njegove žarke podarjaš okolici…
Simon nam jih je podaril mnogo… On je bil izvor našega smeha. Zadeti od življenja smo se smejali vsemu, čemur se običajno ne bi.
Želeli smo prespati v domu pri Sušičkem jezeru. Kljub temu, da smo pri iskanju ključa od vhodnih vrat uporabili detektivsko tehniko Sherlocka Holmesa (beri: plazenje po vseh štirih okoli in naokoli dveh objektov), iskanje ni obrodilo sadov… Brez povečevalnega stekla nam žal ni uspelo.
V gosjem redu smo odkorakali navkreber proti naslednjemu cilju. Smeh nas je zasledoval… Dežne kapljice pa tudi… Džungla, padci v potok, vzpon, megla, sivina, vse kar bi lahko izkoristili kot izgovor za zelo slabo voljo… Pa nismo. Posvojili smo Simonov smeh. Hoditi brez smeha danes ni bila možnost. Njegova energija je bila silovita. Močna. Nalezljiva. Dom pri Škrčkih jezerih je bil samo še bolj meglen, turoben in temačen. Ampak nam je uspelo zakuriti ogenj. Uspelo nam je prižgati luč v temi…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |