Via AdriDinarica – 00

0. dan, 29. 4. 2018

Kažela pri Medulinu

z Alešem, Romano in njunim sinkom Renejem, z Urošem, Tino in njunima otročkoma, Vitanom in Evito.

Ta dan je bil zame še zadnji dopustniški dan v Kaželi pred pravim začetkom. Sedela sem v
viseči mreži. Spomnim se, da sem v Santiagu, skoraj na koncu španskega Camina, ki sem
ga prehodila avgusta 2017, v svoj dnevnik zapisala: »SANTIAGO IS NOT THE END, IT’S
JUST A BEGINNING!« In res je bil! Nulti začetek, štiri mesece po Sašotovi nesreči…
Počutila sem se, da sem začela počasi sestavljati svoje sesuto življenje s srcem vred. Začela
sem se učiti, kako poslušati sebe in svoje občutke. Nič drugega se namreč ni zdelo smiselno.
Skoraj kot ponovno rojstvo. Vendar ne tisto veselo, ampak z grenkim priokusom.
Enomesečni sprehod čez severno Španijo je bil primerna odločitev. Kot prva lekcija življenja,
kako živeti sama. Ja, to je moje življenje, moja pot! Čista hoja. In samo hoja. Nikoli ne bom
nehala hoditi! V ušesih je igral Ludovico Einaudi – Walk. Pod sabo sem gledala svojega border
collieja Pana, ki je samo strmel vame. Niti približno se mu ni sanjalo, kaj ga čaka (no, v
resnici se ni niti meni). Seveda sem bila neprespana, ker drugače ne gre pred takšnimi
podvigi (sedaj vem). Še ob 2h zjutraj sem si urejala zemljevide. Zemljevide za »sprehod« po
Via Adriatici (kako lepo zveni to ime). Še enkrat hvala Martinu, ki mi je poslal link
(https://viaadriatica.org/)! Via Adriatica, 100 vrhov, 1 obala (dolga hrvaška obala) – od Rta
Kamenjaka do polotoka Prevlake pri Dubrovniku, 1 steza dolga 1.070km, 1.250.000 korakov,
zelo veliko narave! Nenavadno je, kako se je zasukal moj plan. Prvi je namreč bil z avtom kar
do Mongolije. Na Srečkovi predstavitvi poti Via Adriatice v Gospiču pa sem požirala
fotografije. Na fotografijah so bili ujeti trenutki, ob katerih bi se človek najraje smejal in jokal
hkrati. Trenutki, ki ti s svojo preprosto lepoto vzamejo dih. Trenutki, za katere je vredno spet
živeti! Več dni nisem spala… Nisem mogla povozit svojih občutkov. To je bilo dovolj! Tu je
bilo srce! Ni bilo težko spremeniti svoje odločitve. Občutki? Razen neskončnega
vznemirjenja, da grem končno sama za dlje časa v naravo, s svojim psom, spet samo hoditi
in biti, v tem trenutku ni bilo več prostora za karkoli drugega… Nisem se bala stopiti v
neznano. Vodilo me je srce in zaupala sem, da se bo vse reševalo sproti in spontano.

Iti, hoditi,
po cestah, po stezah,
po travi, po mahu,
iti, hoditi,
in včasih zagledati kakšno drevo
in kadeči se dimnik
in kakšnega psa,
iti, hoditi,
prekladati misli,
sladke, turobne,
blede, zanosne,
iti, hoditi,
v krogu, na mestu,
kakor v maneži,
kot na vadišču,
iti, korakati,
stopati, tekati,
zmeraj na kraju,
kjer se prihodnost
neizogibno,
neodvrnljivo
zliva
v preteklost,
iti, hoditi,
ne, ker to hočeš,
ne, ker je treba,
ampak ker tukaj
razen te hoje drugega ni,
iti, hoditi,
sam, brez prijatelja,
ženske, živali,
očeta, boga,
da bi se našel,
kjer si v resnici,
in bi potem
s samotnega tira
(iti, hoditi)
mirno odšel
na izvoljeni prostor
v zvezdnem oboku
ene od rimskih cest
v silnem vesolju.

 

Kajetan Kovič: Navodila za hojo

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

Leave a Reply