47. dan, 15. 6. 2018
Mratinje – Trsa
Odločila sem se, da pisati začnem na isti način, kot sem začela tistega zeleno meglenega dne nekje na Durmitorju…
Sedim na sopotnikovem sedežu. V svojem naročju čutim težo Evinega telesa. Skozi zarošeno sprednje vetrobransko steklo Lade Nive gledava tisto zeleno megleno pokrajino, v kateri se izgubljamo. Še nedolgo nazaj naju je tresel mrzel, vlažen zrak… Sedaj končno občutiva gretje avtomobila. Celo prevroče je. Vendar najin iskren in sproščen smeh napolni ta mali prostor. Srečni sva ob nenavadnem razpletu dogodkov… Fantje so seveda z nama, ampak tokrat sva z Evo deležni privilegija vožnje znotraj avtomobila zato, ker pripadava nežnejšemu spolu, fantje pa morajo žal trpeti bičanje ledenega dežja in vetra v stoječem položaju zadaj na prikolici… (takrat ko ni prostora za vse, se vseeno žrtvujejo moški)
Kako zelo lepo od njih, da so sredi ničesar izkazali skrb za sočloveka in nam ponudili prenočišče… Kako zelo še lepše, da so nas do tja odpeljali. In povabili na večerjo…! In spet smo se spoznali z gostoljubnostjo brez meja. Sploh se ne spomnim, če sem že kdaj pila vinjak… Ampak tale je bil noro dober! … kot vse ostalo. Lokalno. Domače. Z njimi. Z domačini. S pastirjem iz Durmitorja in njegovimi goslimi. Z neverjetnim glasom, ki je prihajal iz njegovih ust. Glasno petje je napolnilo prostor. To je ta popolni zadnji spomin, ki zavzame vso širino v mojih mislih vsakič, ko obudim ta dan…
Najbolj pristno in najbolj spontano doživetje. Seveda smo se imeli fajn! Še enkrat mi je pot pokazala, kaj se zgodi ko dopustiš, da te odprtost za spontanost odnese na svojih krilih… Zgodi se vse – temu se namreč reče življenje…!
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |