41. dan, 9. 6. 2018
Vlaholje (B&B Simoviča kuče)
Dan horizontalnega položaja. Z očmi, uprtimi v strop. Z možgani v akciji…
Z dolgim zajtrkom se je dan razvlekel skoraj v neskončnost, tako počasi so minevale ure. Pogovor z Dušanom in njegovim prijateljem je stekel v smeri življenja. Smisla življenja. V smeri sprememb, ki so edina konstanta v naših življenjih in v smeri mirnodušnosti. Preplavil me je val nekakšnega entuziazma, ker mi je takšen pogovor, ki ga sicer nisem pričakovala, zelo ustrezal. Napolnil me je z energijo. In mi hkrati omogočil, da sem se zazrla vase. Tako kot Dušan in njegov prijatelj, tudi sama ne razumem modernega hitenja naše družbe. Ne razumem modernega pehanja za rezultati in materialom, ne razumem primerjanj in tekmovanj. Enostavno ne razumem več. Moje življenje je dobilo popolnoma drug pomen. V njegovih najhujših trenutkih je bil edini smisel, ki sem ga takrat lahko videla pred svojimi očmi, korak v temen prepad, korak, ki bi me odpeljal k njemu. Takrat me je zadel val, kot strela z jasnega. Val življenja. »Živeti« je kar naenkrat postalo edino smiselno. Takrat sem se odločila in izbrala življenje. In vse kar pride z njim. Dobro in slabo (če to lahko sploh definiraš). In ko enkrat izbereš življenje, ko se odločiš, da se mu ne boš izogibal, tvoj svet dobi drugačno dimenzijo. Enormno. Lahkotno. Ljubečo. Sprejemajočo. Z življenjem se zgodi vse in vse si sposoben sprocesirati. Kot moker kuža se ostreseš hitenja, odvržeš pehanje za rezultati in material, nehaš se primerjati, o tekmah sploh ne razmišljaš. Začutiš popolno lepoto življenja, začutiš vse njegove pluse in minuse, začutiš v sebi. Vse to samo znotraj sebe.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |