32. dan, 31. 5. 2018
Prisoje (Buško jezero) – Blidinje
45 !!! Skoraj so mi odpadla stopala… In skoraj so se scvrli možgani…
Danes sem cel dan bolj ali manj korakala naokrog svoje cone udobja… Nekaj časa čisto malo bližje. Nekaj časa zelo, zelo daleč. Skok iz udobnega kavča se je začel prezgodaj zjutraj…
Današnji dan je postregel z največ kilometri na celi poti. Še vedno ne vem, zakaj smo se tako odločili. Zakaj pač nismo spali kje bližje. Pojma nimam. Tisti dan smo »morali« priti do Planinskega doma Blidinje. Ki stoji tik ob jezeru… Pogled na dom in njegovo širšo okolico je spominjal na raj na zemlji. Ko se je jezero končno razkrilo našim očem, smo od navdušenja celo tekli zadnjih par kilometrov. Ne vem iz kje je vzniknila ta moč. Močnejši smo kot si mislimo. Mogoče zaradi velike in okusne pice, ki smo jo pojedli medtem, ko smo čakali, da dež (spet!) ubere drugo pot. Mislim, da si je vsak od nas ob zadnjem kosu pice mislil, da bo to lahkih deset km. O pa ja. Peklenskih deset km pa res. Po asfaltni cesti. V klanec. Priznam, sem štopala, pa mi ni nihče ustavil… Je že moglo biti tako, da so mi skoraj odpadla stopala in da so se skoraj scvrli možgani…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |