40. dan, 8. 6. 2018
PD Vrela, Tušila – Kalinovik (Vlaholje)
35 kilometrov makadama. Mindfuck…! Besedna zveza »prelep del poti« je izgubila predpono »pre«, ostal je samo lep del poti, pa še v to bi lahko človek malo dvomil. Spet so se pojavile opozorilne table o minah… Le te so se sicer pojavljale že na Velebitu, ampak ne vem zakaj niso bile tako zelo strašljive, kot tukaj. Tu vsaj vode ni manjkalo. Z mislimi sem bila pri Pankotu…
Vstopili smo v mestece Kalinovik (Ratko Mladić). Hm. V mene se je naselil strah. Obdajala me je čudna atmosfera. Pomislila sem na Stinga… Točno tako sem se počutila. V lokalni bar si nismo upali stopiti. Usedli smo se pred hotel Moskva (ali moram še kaj dodati?). Najbrž vam je jasno, da spet nismo imeli pojma, kje bomo spali… Zunaj ni sedelo veliko ljudi, ampak eden izmed njih je bil naš prevoz, pa takrat še nismo vedeli za to. Zmagali smo v igrici tetris (ali lahko sploh zmagaš pri tetrisu…?), kar pomeni, da se je vse zložilo točno tako, kot se je moralo, da smo se ne dolgo po zaužitem pivu že vozili v Vlaholje, na zeleni konec sveta, k prekrasni Slavi in njenemu možu Dušanu (B&B Simoviča kuče). Tako zelo sta nama bila všeč, da smo ostali še en dan 🙂 In lovili srne! No, Dušan je ulovil srno, Slava pa nam jo je pripravila za večerjo. Z domačim vinom in ob sproščenem pogovoru je teknila… Ostali smo še en dan v mehurčku smeha in dobre volje…!
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |