44. dan, 12. 6. 2018
Tjentište – Trnovačko jezero
S Kristijanom sva pila pozno jutranjo kavo, ko sta se pripeljala. Rok in Eva sta se odločila, da se za par dni preselita v paralelno realnost, v našo realnost. Z njima smo prečkali mejo v četrto državo, v Črno Goro. Ja! Lepote in krasote Trnovačkega jezera so bile končno vse naokoli nas! Pa čeprav poplavljene z dežnimi kapljicami… Spreletelo me je, da bi zlahka ostala tu do konca življenja in dihala točno ta zrak… Prelepo je… Končno sem spet lahko odprla sebe v maternem jeziku. Nekomu izmed najbližjih. Njej. Neskončno hvaležna in neskončno vesela. Samo s svojo prisotnostjo je pomirila moje srce. Lahko sem spet stopila korak nazaj od sebe in začela gledati vse to kar sem… Oziroma vse to, kar nisem… Ker je v to smer lažje. Majhni, razbiti koščki so se danes spet sestavljali v celoto. Modro nebo je danes spet dobilo smisel.
»Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi bili na tem svetu absolutno sami? Če ne bi bilo ničesar ali nikogar, s čimer bi se lahko primerjali, po čem bi resnično koprneli? Kaj bi vam bilo zares pomembno, če ne bi bilo nikakršnega zunanjega spoštovanja ali kritike?« by Sadhguru.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |