59., 60. in 61. dan, 27. – 29. 6. 2018
Gusinje
Ime kraja je zvenelo več kot zmagoslavno. Gusinje. Čarobno. Skoraj že čudežno. Ali sem resnično prišla peš do sem? Kot skoraj čudežno, tako skoraj nemogoče…
Kasneje je do mojih ušes priletelo vprašanje, ki je zaokrožilo po mojih možganih. »Zakaj pa, Hana? Zakaj nisi šla raje z avtom? Bilo bi mnogo hitreje.« Presenečena počasi absorbiram slišano. Ah, kdo bi jim razlagal… Niti najmanjšega pojma nimam, kako to razložiš. Kako drugačnemu od sebe razložiš zakaj »te vleče« kamorkoli. To čutiš. Samo čutiš. Zakaj pot? Ker jo čutiš. Ker je tvoja. In veš, da jo moraš prehoditi. Da bi delčke sebe, ki so eksplodirali v vesolju spet združil v vsaj približno celostno gmoto. Ali po domače, da bi našel sebe. Se uravnovesil. Niti ni pomemben razlog poti. Pomembno je samo, da jo čutiš (in da na kakršenkoli način ne izhaja iz ega). In ko počneš, kar čutiš, slediš svojemu srcu. In ko slediš svojemu srcu, hm, ali je sploh še kaj naprej…? To je to. Enostavno, ne? In dobiš. O ja, koliko dobiš…! Tudi v Gusinjah… 🙂
In obrnem list v blokcu…
Čakanje, da se izjoče nebo. Čakanje preide v neznosno čakanje. Nebo joče na najino obletnico. Številka sedem me butne najprej v glavo, kar naredi svet nejasen. Za tem sledijo ostali deli telesa. Najgloblje se zarije vame nekje v predelu želodca, vsaj tako se mi zdi, ob tako široki bolečini težko ocenim najbolj bolečo točko. Kolikokrat bom še šla čez to? Čez ta ponavljajoči se šok? No, ti valovi so vedno manj pogosti in mogoče celo vedno nižji. Zdi se mi, da celo opazim razliko. Celo vidim obalo. Sašo, ali lahko res samo še en objem, prosim? Aja, ne, ne bo šlo. V fizični obliki bolj težko. Zato še malo odtrpim. In si ponavljam njegovega »Tomaža Humarja«:
»Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše (hvala Sašo, ker si mi pokazal kaj je tisto drugo!). Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odprtosti in da družba ne pomeni varnosti (varnosti ni!). Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube (tudi če misliš, da bo za vendo, po vsej verjetnosti ne bo za vedno). Poraze priznavaš s ponosno dvignjeno glavo in široko odprtih oči, pokončno kot mož, ne potrto kot otrok (ker druge možnosti niti nimaš!). Naučiš se graditi ceste za danes, ker je jutri za načrtovanje preveč negotov (kruto spoznanje!). Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt, neguj svojo dušo in nikar ne čakaj, da ti kdo drug prinese rože (končno imam novo rožo v svoji sobi!!!). Vedi, da ti res lahko uspe (ja!!!). Da si resnično močan in resnično vreden! (in zelo ja!!!)«
In si ponavljam. In ponavljam. Malo pa pomaga. Zdolgočasenemu poležavanju v horizontali ne vidim konca. Postajam nervozna. Nemirna. Da o žalosti ne govorim. Ojoj, mogoče je to premikanje postalo že preveč domače in hm, udobno. Hoja je postala (pre)udobna navada.
Odlično, lekcija umir(j)anja v postelji je mimo. Gremo naprej!
Kljub vsem pametnim besedam, ki ste jih ravnokar prebrali, vsa srečna obujem gojzarje, zavihtim nahrbtnik na rame in odkorakam. Navzgor in naprej.
