Via AdriDinarica – 11

11. dan, 10. 5. 2018

Lovska koča pred Plasami – Vagabundina koliba

 

11.dan_10.5.18_LK pred Plasami-Vagabundina kolibaSeveda, da sem izgubila sandal! Sicer samo enega… Eden pa je pač kasneje romal naravnost v smeti. A sem ga sploh izgubila v tem dnevu? Mislim, da ja… Smešno, mogoče je bilo dnevov preveč… Danes sem na poti vohala borovce. Veliko jih je bilo. Vonj morja! Z Gregorjem sva hodila in hodila. Poleg oskrbe z vodo in hrano, ter spanja, je to edino potrebno opravilo v celotnem dnevu. Hoja! Ali si lahko predstavljate neskončno svobodo v tem početju? Večino časa si obkrožen s tolikokrat omenjeno naravo. Ko beseda stres v tvojem besednem slovarju počasi začne bledeti… Na obzorju se je pojavila brezčasna vas Plase, ki je ena sama železniška proga… Ob vzponu na Zagradski vrh sem se po dolgem (predolgem!) času zavedla, da imam resnično rada svoje telo. Da spoštujem svojo fizično obliko, v kateri bivam na tem svetu. Ker mi omogoča izkušnjo tukaj, ker mi omogoča vso to neskončno število korakov in vse fizične podvige. Vedno manj pa razumem, zakaj ljudje toliko pomena dajemo na svojo zunanjo podobo. Zakaj se preprosto ne zavedamo, da se bo naša vizualnost čez čas spremenila? Da mogoče niti ni tako pomembna? Da je mnogo bolj pomembno pojesti dobro hrano v Vagabundini kolibi po napornem in dolgem dnevu 🙂 Hoditi z Gregorjem je skoraj tako, kot bi hodil sam. Ni motečih dejavnikov. Ni komplikacij. Ni odvečnih besed. Ni napetosti. Je preprosto enostavno. Tudi pri naročanju hrane ni kompliciral 🙂

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

Leave a Reply