39. dan, 7. 6. 2018
Radobolje – PD Vrela, Tušila
Začelo se je z jutrom, obsijanim z rumenim soncem… Nekdo nam je postregel dan brez dežja. Bil je prelep del naše poti…! Topila sem se ob majhnih ovčkah. Napila sem se čiste izvirske vode. Nadihala pravega zraka! In spet sem užila ogromne količine zelene barve… Občudovala sem Lukomir, najvišje ležeče naseljeno vas v Bosni in Hercegovini. Rekli so mi, da prebivalci Lukomirja niti vedeli niso, da poteka druga svetovna vojna. Tako zelo so bili oddaljeni od preostalega sveta in tako zelo težko dostopni. Vrh Visočice sem preskočila in odpešačila do Planinskega doma Vrela. Sama s sabo. Ker je prišel tisti dan v mesecu, obarvan rdečkasto, ko mi tako zelo paše biti sama in počasna. Zgrozila sem se ob misli, da v realnem hitrem življenju tako zelo rade pozabljamo na svoje telo in niti približno ne ravnamo v skladu z njim. Za nas ženske morajo kljub ogromnem nihanju hormonov biti vsi tedni enaki…
Spet sem imela priložnost izkusiti gostoljubno sproščenost in odprtost z žensko, ki je bila oskrbnica doma. Videla sem jo prvič v življenju, imela pa občutek, da v danem trenutku z njo za mizo sedim že najmanj stotič…
O hrani sploh ne bom več govorila… O njenem okusu. Sem že sprejela dejstvo, da bom po 1300 prehojenih kilometrih domov prišla vsaj čisto malo porejena… 🙂
Majhen namig – planina Visočica izgleda kot čudovita ideja za turno smučarske podvige… 🙂
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |