16. dan, 15. 5. 2018
Baške oštarije
Ob deževnem, prostem dnevu sem čutila gromozansko olajšanje…! Na ta račun sem nekako ostala v postelji skoraj do 12h. Bil je dan, namenjen crkljanju Pana. Dan za spanje in ležanje, za počitek. Za prazno glavo! Koliko lahko to pomeni… Noro! Zunaj še vedno vlada vietnamsko stanje… beri: velike količine padavin, vlaga, megla, blato… Za našo malo družinico pa je bil to tudi dan za roštiljado. Za rdeče domače vino. Za petje dalmatinskih pesmi na ves glas. Fanta me skoraj od prvega dneva našega skupnega pohoda zbadata z idejo, da bi naredila en manjši ovinek na svoji začrtani poti in zavila z njima kar do Albanije. Sama ideja seveda zveni zanimivo (kako ne bi…?). Skozi eno uho smukne v mojo glavo in tam tudi ostane. Ne dovolim ji, da bi ušla skozi drugo uho ven. Tuhtam, kakšne so možnosti… Ali je to sploh izvedljivo za mojega psa. Tuhtam o vseh opcijah. Ali obstajajo potencialne nevarnosti. Kakšne so… Kako reševati mogoče zaplete. Uf, ne, preveč za danes… Danes je dan za počitek! Pospravim misel v predalček svoje glave in se leno odpravim po čevapčič, kozarec domačega rdečega vina in pet dalmatinske pesmi na ves glas… 🙂
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |