26. dan, 25. 5. 2018
PD Brezovica – PS Rupe
In prišlo je jutro, ko smo počasnih korakov zapustili enega izmed meni najljubših hotelov na naši poti… Ampak prišlo je sončno jutro! Iz temačnega, skrivnostnega gozda smo izstopili v zelena prostranstva Dinare, obsijana s čarobno, jutranjo sončno svetlobo. Kakšen izstop iz gozda… Zeleno vse okoli nas! Navdušujoča tišina narave. Zvok dreves, zelene trave. Zvok hribov in dolin. Zvok Sonca. Čeprav tu ni ničesar, je tu popolnoma vse. Dolgočasiti se ob teh lepotah je praktično nemogoče… Hodili smo v tišini, vsak zelo zase. Združili smo se na današnjem prvem vrhu, na Sinjalu, na najvišjem vrhu Hrvaške. Obdani z veseljem. Hriiiibiiii! Na poti navzdol smo si hvaležno privoščili namakanje nogic v enem izmed redkih izvirov vode na Dinari. V Glavašu sta nas čakali dve presenečenji. Mirko s prijatelji, kar pa ne gre brez hranljivih dobrot in zabavnega programa. Drugo presenečenje pa je prišlo v obliki pasjega spremstva, Pana št. 2, ki smo ga poimenovali Pero (v čast gospodu iz Ervenika, ki nam je odstopil svojo hišo). Zadržali smo se predolgo (vsaj tako smo mislili) – z mojimi prijatelji smo se ujeli pri izviru Cetine ravno takrat, ko so prispeli iz Slovenije, da nam popestrijo dva dni hoje. Eva, Gregor in Sanja. Nepopisno veselje! Drugi in zadnji težak vzpon današnjega dneva do planinskega bivaka Rupe. Dolga lesena miza v bivaku je bila polna po dolgem in počez. Okrog nje en kup nasmejanih obrazov, na njej veliko hrane in pijače 🙂 Domač večer. Koliko smeha… Koliko smeha v resnici lahko premora ena takšna majhna baraka? Današnji dan je bil ta veseli dan.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |