37. dan, 5. 6. 2018
Mostar
Vožnja iz Konjic do avtobusne postaje je imela naslov: »Resnična izpoved gospoda Berislava iz prve roke.« Voznik je bil glavni govorec in beseda je tekla o osmih mesecih njegovega življenja, ki jih je preživel v zaporu v Jablanici. Poznavanje svojega lastnega terena – Čvrsnice je bila vsekakor njegova prednost, ko je pobegnil iz zapora čez domače hribe in doline. Beseda je tekla o organizaciji pobega za dvajset ljudi. In o dveh talcih, paznikih, ki jih v resnici niso nikoli želeli ubiti. Vse kar so želeli je bilo, da bi prišli do svojih žena in otrok. Tako preprosto. Mirnost, ki je izžarevala iz njega, je bila neverjetna. Kretnje počasne. Nobene nervoze. Eden izmed tistih ljudi, ki so pomirjeni sami s sabo. Pomirjeni z dejanji, ki so jih naredili v življenju. Berislav je izžareval mir! Globoko v svojem srcu sem ga tako zelo začutila. Berislava. In njegov mir. Na avtobusni postaji smo prestopili na avtobus, ki nas je preko prelepe doline Neretve popeljal v Mostar. Mostar! Končno! Danes smo si nadeli obraze običajnih turistov. Se navduševali nad starimi ulicami. Čutili tesnobo v srcih ob še vedno vidnih ranah, ki jih je Mostarju zadala vojna. Hranili smo se s čevapčiči. In na koncu obsedeli v McDonaldsu, ki je bil najbližje zatočišče v tistem trenutku, ko se je iz neba izlilo vse… Slovo od Simona ni bilo tako zelo tesnobno. Odločil se je namreč ostati v tem mestu še par dni. Čutili smo, da se bomo v prihodnosti še srečali…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |