28. dan, 27. 5. 2018
PD Sv. Jakov – Sinj
Učenje. In učenje. In spet učenje. Celo življenje… Danes sem se učila početi popolnoma nič. Sedenje na klopi pred planinskim domom s premiki do toaletnih prostorov in nazaj. Tako je izgledalo moje (naše) dopoldne. Noge so bile zadovoljne. Ni mi šlo slabo. Sploh nisem bila nervozna, kar je bilo zame v resnici majčkeno presenečenje… V sebi nisem občutila tistega drezajočega občutka dolžnosti, da je totalno nujno na svetu nekaj početi. Ker če vsako minuto dneva nekaj počneš, potem si priden, družbeno priden. In če si priden, si sprejet, družbeno sprejet in to je kul, kar je oh in sploh. Danes se mi j… za to. Umirila sem se… Sašo mi je prvi na svetu pokazal to. Kako ni nič narobe s tem… Če ne delaš petnajst ur na dan. Če ne hitiš. Če si vzameš čas zase. Če ne padeš v začaran krog, ki se vedno hitreje vrti… In če te vrtinec že posrka vase (kar se pogosto zgodi), je najbolj genialno, če si na neki točki kroga sposoben potegniti zavoro in si reči, to je zame dovolj. Nočem več. In greš naprej s tistim ritmom, ki tebi najbolj ustreza. Iskanje ravnovesja. Vedno in povsod.
»Kakor, da se nič ni zgodilo, si umiril moj korak…, kakor, da se nič ni zgodilo, si mi vdihnil nov zrak…!« ( https://www.youtube.com/watch?v=QihUeb-4-zo – hvala Severa za tole pesem…).
Za dva dni smo se preselili k Antovim staršem v oskrbo 🙂 Nekakšen mama hotel 🙂 Sto krat hvala!
Gregor, Eva in Sanja, nasvidenje do nadaljnjega…! Lepa, lepa hvala za družbo!
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |