34. dan, 2. 6. 2018
PD Blidinje – Jablanica
In smo šli. Zgodaj zjutraj. Čez planino Čvrsnico v Jablanico na burek. »Zeleno, ki te ljubim zeleno…« (stavek, ki se velikokrat ponovi v moji beležnici in v srcu – skoraj vsak dan, skoraj z vsakim vdihom in izdihom). Lepote narave. Svoboda. Širina. Polno srce. Pisane jutranje meglice z vzhajajočim soncem. Veliki Vilinac. Snežno bele zaplate snega. Spet pridem do problema, ko z besedami ne znam izraziti lepot, skozi katere smo hodili. Verjemite, bilo je čudovito! Najbolje je sicer, da poskusite sami… Ampak bilo je čudovito… dokler… se nismo spustili v umazano civilizacijo… Ne samo težki koraki navzdol, že vonj je bil težak in je nakazoval na to, da se bo pojavilo nekaj neprijetnega. In se je. Smetišče sredi idile. Ljudje sredi narave. Kako uničiti spokojnost narave…? Sem pregroba…? Včasih me je sram, da sem človek…
Totalno utrujeni smo hodili po eni izmed ulic Jablanice, ko se tik poleg nas ustavi bel kombi. Star mercedez. Letnik 91. V moje možgane se priplazi misel: To je pravi pravcati »kidnap« kombi…! No, ne v resnici. Na voznikovem sedežu sedi Kristijanov stric. Lahko bi rekla, da skoraj naš osebni voznik z našim prevoznim sredstvom za naslednjih par dni. Topel, ljubeč objem Berislava in Kristijana. Za tem vsi poskačemo v vesoljski kombi. In že letimo… V trgovino, lekarno, opravimo vse nujno potrebne obveznosti in že se z veliko hitrostjo premikamo mimo jezera v Konjic, kjer bo naš domek naslednjih par dni.
Kristijanova teta. Berislav. In njuna hčerka. Ki nam odstopijo vse. Brezpogojno. Sprejmejo nas točno takšne, kakršni smo, brez pripomb. Umazani. Smrdljivi. Prešvicani. Utrujeni, čisto malo sitni…
Velik »hvala« se razteza v mojem srcu!
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |