62. dan, Gusinje – Prokletije
Nebo se je izjokalo…!
Zadnjih par dni nismo bili sami. Srčni ljudje so z nami z veseljem hodili naše zadnje korake.
Zvečer je bil mraz. Zakurili smo ogenj. Smejali smo se, češ da smo zakurili mejo med Albanijo in Črno goro, čeprav nismo imeli pojma kje točno se nahajamo…
Takrat smo se čudili mejam. Omejitvam. Ki ločujejo (države, ljudi, bla, bla, bla,…). Nihče od nas v resnici tega ni razumel. Narava je bila celostna. Naša pot je bila celostna. Nismo videli meja. Ni bilo omejitev. Kakorkoli, bilo je smešno. Otroško smešno. Predvsem pa naivno.
Danes pa je situacija že tako zelo smešna, da je postala prekleto žalostna. Mogoče je bolje obratno. Mogoče je vse že tako žalostno, da je postalo j… smešno. Prepleta se.
Nemoč je pa dih jemajoča… Ali jo razočaranje presega? Težko presodim. Odvisno od dneva… Veliko, veliko je teže. Sarkastično skačemo iz nesmisla v nesmisel. Preveč jih je že bilo, teh trapastih nesmislov, da bi sploh lahko karkoli še verjela.
Ne zmorem zaupanja. Za ljudi? Za njihovo dobro ali za njihovo zdravje? Ali za denar?
Nebo se je zelo izjokalo…!
Meja in omejitev je vedno več. Na bruhanje mi gre.
Kot mi je šlo na dan, preden smo prišli v tako imenovani in visoko opevani cilj. Strah me je bilo, kaj bo jutri. Nisem želela, da obstaja odgovor! Strah me je bilo, kaj se bo zgodilo po »doseženem« cilju, ki ga nikoli nisem niti želela »doseči«. Ker pot, pot je!
Kaj smo postali?
Danes se najdem v trenutku, ko me je j… strah. Danes je tak dan. Bojim se ljudi. Ne, ne bojim se medvedov in volkov, bojim se ljudi. Resnično upam, da je ta občutek samo današnji dan.
Včasih me je sram, da sem del človeštva.
Včasih bi se rada preselila na Mars!
Rada bi se preselila na pot, kjer ni meja in omejitev, kjer je ljubezen. Ljubečnost, gostoljubje, toplina…
Kjer so ljudje!
Pogrešam iskrenost… Resnico… Zaupanje… Ljubezen… Prijaznost… Nasmehe… Toplino…
Nebo se je zelo, zelo izjokalo…!
.
