Via AdriDinarica – 30

30. dan, 29. 5. 2018

PD Sv. Jakov – Prolog

 

Vamo…? Tamo…?

Odločili smo se za »tamo«… In štirje mušketirji smo zakorakali v zlato obarvan travnik, posut z rumenimi cvetovi… Travnik je kmalu zamenjal svojo podobo v belo… Bele rožice… Meja? Mogoče je tu meja. Med rumeno in belo barvo. Druge meje nismo videli, niti našli. Sploh pa ne tiste med Hrvaško in Bosno…

Hoja po udobnih travnikih se je kmalu spremenila v borbo z zaraščeno džunglo, ki nam je vzela ogromno časa. Premikali smo se po polžje, ko smo lomastili čez naravne ovire. Vroče je bilo za znoret! Kako zelo se je prilegla mrzlo pivo na vrhu cestnega prelaza, kjer nas je seveda pričakal nihče drug kot Mirko. Vredno! Tako zelo vredno! Danes je bil pester dan, skozi njega smo izkusili vse. Vključujoč nevihto s točo… Medtem, ko je Kristijan preklinjal oblake in dež, ker niti oblaki, niti dež namreč ne zmorejo brez nas, sva se s Simonom precej zabavala iz nastale deževne situacije. Zanimivo je, kako lahko iste okoliščine drugače vplivajo na drugačne ljudi. Oziroma kako lahko različni ljudje dojemamo življenje na različne načine. Oblaki in dež, ki lahko nekatere ljudi spravijo skoraj na rob joka in jeze, lahko druge v ravno nasprotno, v radost in smeh. S Simonom sva se zgolj zavedala dejstva, da je mnogo boljše v življenju sprejeti tiste stvari, ki jih ne moreš spremeniti. To so bili tokrat oblaki in dež. Ki so lahko hkrati groza in radost. Danes nama je bilo s Simonom vseeno. Danes bi lahko padale sekire, midva bi se še vedno smejala kotalečemu se polžu. To bo izpadlo trapasto, ampak nikoli ne bom pozabila tega polža, ki je v nevihtni urici izbral drugačno tehniko premikanja namesto lezenja (kotaljenje po cesti navzdol), za naju s Simonom je izgledal zelo, zelo smešno. Nikoli ne bom pozabila niti rdeče barve svoje pelerine, ponavljajočega se grmenja, strel, toče in najinega neustavljivega smeha, za katerega še zdaj ne vem točno, zakaj je bil neustavljiv … Bila sva skoraj premočena do kože, pa najine noge niso zmogle bežanja pred dežjem. Ante in Kristijan pred nama sta izginila. Midva nisva videla dlje od najinega smeha. Na cesto naju je prišel iskat Ante in naju odpeljal v lovski dom, ki je bil primerno skrit v gozdu in primerno odklenjen, da smo lahko kasneje vsi zaspali na lesenih klopeh. To je bilo naše zavetišče. Zeblo nas je. Josip nas je kasneje odpeljal do Buškega jezera, kjer stoji velik dom, ki je hkrati planinski dom in nogometni klub. Zanimiv hibrid. Kdo bi si mislil, da bomo tu zaradi dežja prenočili kar dva krat. Josip, hvala za vse! Tudi za povabilo na poroko, ki smo se je udeležili v juliju. Zelo smo se zabavali!

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

 

Leave a Reply