63. dan, Prokletije – dolina Teth – Sinj
Tako zelo težko sestavljam zaključke – da sem prišla do tega je trajalo celo večnost – kaj pa, če si raje še enkrat preberete tekst, napisan z rdečo? 🙂
Danes se mi vseeno zdi najbolj primeren dan, da nekako ovijem tole mojo pohodniško zgodbo. Ta dan je zabetoniran vame. Kot zaključek neke dvojine. Štiri leta nazaj je namreč on zapustil to zemljo. No, umrl…, bi rekli po domače. On. Ki bolj »moj« več ni mogel biti…
Pot z njim je bila neverjetno lepa… Čuteča. Nežna. Noro ljubeča!
Ob njenem koncu sem precej časa ostala prazno črna.
…
Praznina se je kot črn oblaček, v katerem sem lebdela, vila okoli mene.
…
Črna megla se redči in čez čas opazim, da se življenje nemoteno še vedno vrti naprej. Ne ustavlja se. In na neki točki posrka tudi mene…. Odnese me. Vrtim se z njim. Prepuščam se. Nikoli si nisem dopustila možnosti, da se ne bi. Prelepo je. Prvi korak v vrtinec življenja… Kot da bi stopila v rožnat prepad…
Občutki pa se meglijo. Njegov glas se oddaljuje. Njegov vonj se redči. Njegov obraz se počasi razblinja. In jaz. Jaz samo mirno opazujem… Včasih s krivdo, včasih brez.
Zasidran ostaja spomin na najino čudovito pot. Bolečina konca odhaja v pozabo. Vdihujem s polnimi pljuči. Neskončna je vrednost poti!
Energija, vložena v hojo… V odnos. V življenje…!
Ta Pot!
Zelo močna/e izkušnja/e. Brez predznakov.
Odnos, hoja, življenje… Vse bi ponovila še enkrat, ker tam je bilo moje srce…
Bom še kdaj tako ljubila človeka…? Bo še kdaj tako on ljubil mene…?
Danes lahko sprejmem, da nimam pojma…
Ne zmorem pa vsakodnevne nenavezanosti na »nimam pojma«…
Najprej je bil občutek takšen, kot da bi nekdo iztrgal najino knjigo iz najinih rok, ko sva jo uspela prebrati samo polovico… Precej frustrirajoče. Danes čutim, da sva najino knjigo izživela do konca. Nobene strani ni več.
Ostaja samo epilog.
Spomin na najino pot. Ostaja miren glas tišine. Prepleten z ljubeznijo.
Bil je čas za novo knjigo…
Na koncu prehojene poti sem torej stala prazna. Utrujena… Ne vedoč v katero smer sploh narediti naslednji korak…
In sem čakala… Na mestu. Stopicala. Se igrala s tesnobo. Z bolečino.
Dokler me ni poklicalo srce (=življenje, če želite…)
In zdirjala sem točno tja! V njegov objem!
Ali bo na koncu življenja tudi tako?
Bom stopicala na mestu, ker ne bom vedela kam…?
We’ll see…
Do takrat bom držala fokus na življenju…! In ga živela, zelo živela…!
Z vsemi vami, moji ljudje… 🙂
Hvala, ker ste z mano na tej čudni, prelepi, smešni poti, ki ji pravimo življenje…
Hana (od Pana) vas ima rada!
.
