45. dan, 13. 6. 2018
Trnovačko jezero
Petinštirideseti dan na poti. Tako. Vsakodnevna celodnevna hoja je totalno ponotranjena. Nič več vprašanj ob prezgodnjih jutrih, nobene dileme. Čutiš enostavnost tega početja. Edino normalno predvideno dejanje je, da obuješ gojzarje in počasi odkorakaš. Zelo preprosto. In cel dan samo hodiš.
Danes je bil drugačen dan. Nismo kaj dosti hodili. Bili smo tu, še en dan tu, v tem okolju srčkastega jezera.
Bil je dan za sproščeno čofotanje v mrzlem jezeru.
Bil je dan za pisanje in branje.
Dan za dolge in življenjsko pomembne ženske pogovore. Hvala Eva :).
Dan za nabiranje polžev. In dan za kuhanje polžev (no, danes se mi to več ne zdi tako zelo dobra ideja). Ante nam je pripravil svojo specialiteto.
Bil pa je tudi dan grmenja in toče…
Najbolj pa je bil današnji dan dan za vrnitev Simona…! Vstopil je med praženjem čebule kot predpriprava za polže. V resnici sploh nisem bila ne vem kako presenečena. Da pa je za malenkost pogrešal našo družbo, je rekel Švicar. Združitev štirih mušketirjev. In zgodba se nadaljuje… Bil je srečen dan.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |