14. dan, 13. 5. 2018
Planinski dom Zavižan – Planinaska kuča Alan
… pa sem se uspela zbuditi tudi v ta dan. Najbrž brez njega leto ne bi obstajalo. Danes je namreč prva obletnica njegove smrti. Podoživljam občutke. Nahajam se na začetku Velebita, kar pomeni, da sledi milijon vzponov in spustov. Grozno je. In zelo boleče. V primerjavi z včerajšnjim dnevom mi bližina stotih ljudi danes ne pomeni popolnoma nič. Antejevi prijatelji so namreč danes zjutraj prišli na Zavižan, pozdravit v prvi vrsti njega in nato še mene in Kristijana. V svojem notranjem svetu pa sem zelo sama. Občutki so naseljeni povsod po mojem telesu. V prsih. Želodcu. Trebuhu. Celo v rokah in nogah jih čutim. Danes nisem iskrena do zunanjega sveta. Vsi se smejijo, tudi jaz se smejim. Danes je moj prijazen in topel nasmeh maska. Danes je tako lažje… ker bi se najraje vrgla v wc školjko in potegnila vodo za sabo. Zdi pa se mi čudno, da ne bom ostala v tem dnevu. Minevajo namreč minute. Minevajo ure. In minil bo dan. Mislim, da sem večino stvari povedala že v zgornjem zapisu… Danes se ob pisanju tega dneva počutim precej prazno. Dolga in prazna je bila tudi sicer prelepa nadaljna pot do Alana. Prazen je bil pogled na udomačenega lisjaka Sulja. Prazen je bil tudi še en prekrasen sončni zahod.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |