17. dan, 16. 5. 2018
Baške oštarije – Visočica
Od Baških oštarij čez del Velebita do bivaka pod Visočico… Šugarske dolibe smo se ognili zaradi stenic, če se prav spomnim. V tem vremenu nam je bilo tako ali tako skoraj vseeno kje hodimo, ker je razglede in poglede zakrivala vietnamska megla. Danes je zeblo celo mene, sem vohala zimo. Hodili smo s počasnimi koraki, kot da hodimo na Mount Everest. Se smejim sama sebi… Lotim se pisanja današnjega dneva za spletno stran Sreča je pot in sploh nimam pojma kako in kdaj, pristanem tukaj: http://corsica.forhikers.com/gr20 ! Urejanje fotografij, razmišljanje, podoživljanje in pisanje o tej dogodivščini v meni zbuja nostalgične občutke, ki me nezavedno popeljejo v odkrivanje novih poti, novih izzivov… Sedim na kuhinjskem stolu in se s celotnim svojim bitjem zavedam, da si kljub zgoraj omenjenim vietnamskim dnevom (ki jih ni bilo malo, kot boste videli v nadaljevanju), želim še. In še. In še! Še dežja v naravi, še strahu pred neznanim, še brutalne preprostosti… Še si želim v mrzlih dnevih ob večerih sedeti v bivakih ob peči in sušiti premočena oblačila in obutev, kor na primer danes.
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |