Sreča je pot.

21. dan, 20. 5. 2018

PS Crnopac

V soju sveče sedimo za mizo in planiramo jutrišnji dan. Vsi so že davno zapustili naš mali dom in se vrnili v dolino. Nekdo potrka na vrata bivaka… Trije presenečeni obrazi zagledamo suhljatega, mladega, temnega moškega, naših let, z nahrbtnikom, ki je definitivno večji od njega. Brez telefona, brez sim kartice, brez zemljevidov. Ob zaključku dneva je prišel tisti Švicar, Švicar Simon… 🙂

Bil je počasen dan, v katerem ni bila potrebna niti hoja, ker je bil dan premora. In ko ni potrebna niti hoja, ostaneš nekako praznih rok. Na takšni poti ostaneš popolnoma brez obveznosti. V ušesih mi odzvanja pesem Society izvajalca Eddija Veddra. Ali bi me družba resnično pogrešala…? Saj ne bi nihče v skoraj osem milijardni množici ljudi opazil, da me ni… Ideja življenja s hojo skozi naravo je tako zelo lepa in preprosta. Zelena barva vse naokoli mene me navdaja z občutkom razširjenosti in svobode. Kot vidite je počasen dan tudi dan za refleksijo. Daljši odmik brez distrakcij od tvojega realnega življenja sčasoma ustvari znotraj tebe dovolj mogočen prostor, kjer lahko jasno čutiš, kaj in kdo je resnično pomemben v tvojem življenju. Prešine te, česa sploh ne pogrešaš, koliko navlake v resnici lahko odstraniš. Z lahkoto bi si torej predstavljala varianto, da se ne vrnem več nazaj v družbo. Vendar ob čutenju, da so odnosi z vsemi mojimi ljudmi tisto nekaj, brez česar ne bi želela živeti, ta varianta postane mnogo težje izvedljiva… Čas je za pivo z NOPD Kočari… 🙂 Iščem ravnovesje 🙂 In iskala ga bom najbrž celo življenje.

| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 |
| 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |