46. dan, 14. 6. 2018
Trnovačko jezero – Mratinje
Ne, ni bilo trgovine v Mratinjah poleg Pivskega jezera. Bila je gospa Bosa, ki živi v leseni kolibi in vsake toliko časa kupi zalogo piva za mimoidoče popotnike. Zato smo pristali pri njej, na njenem dvorišču in travniku. Bila je edina v vasi, ki je imela pivo… Fantje so se zadovoljili z betonskimi tlemi in nadstreškom, ženski sva z veseljem posvojili travo, koze in šotor. In bil je njen sin, ki je Anteja in mene odpeljal v najbližjo vasico po nujne prehrambene zaloge za naslednje dni. To je bil čuden dan. Kratek. Danes je bil naš planet premajhen za vse nas. Imeli pa smo vsaj nekaj, kar je razrezalo gosto meglo – to je bila napetost!
Najbrž sem se na današnji dan odločila, da se nikoli več (nikoli ne reci nikoli!) na takšno pot ne podam z ljudmi, ki jih sploh ne poznam. Ker je težje. Mnogo, mnogo težje je brezpogojno sprejemanje nepoznanih sopotnikov v konstantno napornih fizičnih in psihičnih situacijah. Seveda upam, da bom kdaj dozorela do te mere, da mi to več ne bo predstavljalo težave… Danes bi rekla, da je vse to odvisno od mojega notranjega sveta. No, na ta dan moj notranji svet ni blestel, ampak sem padla po celi črti… Vsi smo padli po celi črti… Mali milijon težkih prehojenih korakov in dež. V teh razmerah smo si šli pač vsi mi že »malo« na živce…
In danes, sicer na udobnem stolu za pisalno mizo, vem, da je bilo to popolnoma normalno in neizogibno. V resnici nam je šlo zelo solidno brez večjih konfliktov ves ta čas… Mogoče bi danes že lahko vzela nazaj tisti »nikoli več«. Mogoče zato, ker sem se naučila ogromno. Mogoče tudi zato, ker sedaj posledično že vem, kaj lahko pričakujem pri naslednjem podobnem izzivu…
| 00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 | 62 | 63 |