Via AdriDinarica – 53

53. dan, 21. 6. 2018

Mojkovac

 

53.dan_21.6.18_Mojkovac

Gledali smo nogometno tekmo. Ob ognjišču. Seveda je padal dež. V Mojkovcu.

Hvaležna sem bila pogovora s Polono. O čem točno, se sicer več ne spomnim. V meni so ostali samo občutki topline in bližine kljub kilometrom, ki so naju takrat ločevali, izmenjane besede sem pozabila.

Dva manjša otročka sta brezskrbno tekala naokoli. Tretjega, najstarejšega, so domov pripeljali. Oče se je vstal. Svojega dvanajstletnega otroka je iz kombija vzel v naročje zaradi hujše oblike cerebralne paralize. Nikoli ne bo govoril. Nikoli ne bo hodil. Žive so bile samo njegove oči. Ki pa so bile v resnici mrtvo prazne. Po celem telesu me je spreletelo. Spet sem imela možnost se spomniti, kako je, ko te boli prav vsaka celica v telesu. Fant je visel v njegovem naročju kot vreča krompirja.

Prav vsak od nas ima tisto nekaj v življenju, ki je nekoč bolelo in rezalo zelo globoko. Ki je pustilo takšne in drugačne brazgotine. Ampak prav zaradi njih smo sedaj takšni kot smo. Ne bi mogli biti drugačni. Ali bi sama želela biti drugačna? Ne. Ne bi želela. Všeč mi je, kar postajam. Zaradi najgloblje brazgotine ljubim življenje. Hvaležna sem, da se zjutraj zbudim. Da imam možnost živeti. Da okušam. Čutim! Da čutim bolj kot kdaj koli prej! Nikoli več si ne želim biti del moderne otopelosti. Zavestno izbiram, da bo moje življenje sestavljeno iz neskončnega števila majhnih in velikih čudežev. Ker nobeno življenje ni samoumevno! In svojega hočem definitivno čutiti!

00 | 01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |

 

Leave a Reply